Ljubezen do čistega planeta in skrb za sočloveka sta že dobrih dvaindvajset let rdeča nit Fundacije Vincenca Drakslerja, kjer so svoje delovanje povezali v celovito zgodbo. Lani oktobra so naboru trgovinic s predmeti iz druge roke Kr'Štacuna, Kr'Zašij in Štacuna Rokodelc, ki delujejo v mestnem jedru Kranja, dodali še trgovino z oblačili iz druge roke. V njej so na voljo raznolika rabljena ženska in otroška oblačila ter modni dodatki, ki jih ljudje dostavijo v trgovino ali jih oddajo v kranjskem zbirnem centru Zarica.

»December je pri nas običajno precej pester mesec, januarja pa imamo vselej malce zatišja. V teh mrzlih zimskih dneh so najbolj zaželeni topli volneni puloverji, dobro gredo v promet tudi kape, šali in rokavice. Naše najpogostejše stranke so ženske, ki oblačila iz druge roke kupijo zase ali za otroke, medtem ko je znano, da moški ne hodijo preveč radi po trgovinah. Ti svoja oblačila običajno nosijo precej dlje od žensk, ki raje sledimo modnim trendom,« pove vodja zaposlitvenega centra Fundacije Vincenca Drakslerja Kranj Anka Kalan. Pravi, da obiskovalcem trgovine ni všeč le tamkajšnja ponudba oblačil, ki so vselej skrbno očiščena in zlikana, ampak tudi urejenost prostora. »Trgovinico krasi lično predelano zavrženo pohištvo. Starim omaram, mizam in stolom so sodoben pridih nadeli v Štacuni Pristava. V Pristavi pri Tržiču namreč deluje prva trgovina z rabljenimi in obnovljenimi izdelki, ki jo je odprla Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike, ob njej sta tudi delavnica in skladišče,« pojasni Kalanova. V tem času je trgovina na Glavnem trgu, kjer je tudi šiviljska popravljalnica, še vedno okrašena z novoletno in božično dekoracijo. »Ob koncu božično-novoletnih praznikov je v Zarici ogromno zavrženih novoletnih drevesc in najrazličnejših okraskov, ki jih očistimo, po možnosti tudi popravimo in shranimo za okrasitev naših prostorov. Okraske, ki so se jih naveličale, nam stranke prinesejo tudi v trgovino,« pove sogovornica in doda, da smo Slovenci čedalje bolj trajnostno naravnani. »Epidemija covida in trenutne negotove razmere so malce zaustavile razsipnost in pohlep ljudi, ki hrepenijo po novem in jim ni mar za okolje, seveda pa se še vedno najdejo tudi takšni, ki jim je vseeno za naš planet.«

Delo mu je pisano na kožo

V Fundaciji Vincenca Drakslerja so ponosni na to, da priložnosti za delo omogočajo ranljivejšim osebam. Eden od zaposlenih s statusom invalida je Kranjčan Luka Cej. Fundacija mu je po njegovi hudi bolezni in dolgotrajnem okrevanju pred dobrimi osmimi leti omogočila, da je ostal na trgu dela. »Prodajam stvari, ki nam jih ljudje podarijo, ker jih ne potrebujejo več. Seveda morajo biti vsi prineseni predmeti še vedno delujoči in nepoškodovani, za oblačila pa je zaželeno, da so čista in niso strgana,« Luka Cej opiše svoje delo, ki ga opravlja v vseh treh kranjskih trgovinicah. Njegov delovnik zapolnjuje prodaja oblačil, keramike, stekla, porcelana, slik in preostalih predmetov, ki bi sicer postali odpadek v zbirnem centru in bi s tem dodatno onesnaževali okolje. »Pri nas se najde vse. Zanimivo se mi zdi, da nekatere starejše gospe porcelan zavržejo, druge pa pridejo k nam, da ga kupijo. Moški pri nas najraje kupujejo kakšne umetnine ali bolj resne stvari, ženske prisegajo na gospodinjske pripomočke, otroci pa si radi izberejo igrače, kakšen kos oblačila ali otroške knjige,« pove sogovornik in doda, da mu je pri njegovem delu najbolj všeč stik z ljudmi.

Veseli ga, da je imel kot invalid možnost dobiti zaposlitev, ki mu je pisana na kožo. »To delo, za katero ne potrebujem veliko fizičnega napora, je zame velik blagoslov in rešitev. Zelo me osrečuje in ponosen sem, da nisem pristal na zavodu za zaposlovanje. Rad se pogovarjam s strankami in širim svoja poznanstva,« je zadovoljen Kranjčan, sicer kuhar po izobrazbi, ki je delo pred boleznijo opravljal v Domu upokojencev Kranj. V središče gorenjske prestolnice se običajno odpravi peš, čeprav ne skriva, da zdaj, ko je sneg, malo goljufa in se včasih na delo pripelje z avtomobilom.