Od maja, ko se začne sezona češenj, kar se v juniju nadaljuje še z marelicami in sredi julija konča z breskvami, se dan za Mirjam Simčič začne nekaj čez četrto uro zjutraj. Takrat namreč vstane, da se kakšnih dvajset do petih z zabojčki češenj in prodajno mizo odpelje v Ljubljano. Na mestno tržnico prispe nekaj čez šesto uro, postavi stojnico, nanjo pa zloži od 100 do 120 kilogramov češenj, ki so sicer zdaj že v izteku. A nič zato, v naslednjih tednih bo v polnem zagonu že sezona briških marelic.
Briška branjevka ima prodajo na tržnici rada, že zelo zgodaj, ko je pri tem spremljala še starše, pa se je naučila, kako pomembno je, da si kot prodajalec »pristen in ne preveč vsiljiv. Ponudiš, kar imaš, in to je to.« Briki je všeč, da ima stik z ljudmi, na tržnici pa »dobiš tudi povratno informacijo o tem, ali delaš dobro ali ne. Tu lahko primerjaš, kakšno sadje imaš, saj če poskusiš samo svojega, ne moreš točno vedeti, kaj si pridelal.«
Kupci se k Mirjam Simčič vračajo, kakšni že dolgo. Eden teh je tudi gospod, s katerim branjevka med tehtanjem sadja vedno poklepeta. »Prej je na tržnico hodila njegova žena, zdaj ko je zbolela, tradicijo nadaljuje gospod. Moji stranki sta že vsaj deset let,« o povezavah, ki se stkejo pri tej dejavnosti, pripoveduje sogovornica, ki opaža, kako je število kupcev na osrednji ljubljanski tržnici v zadnjih treh letih upadlo. Prav tako je veliko manj, z izjemo sobot, mlajših kupcev.
Mož in sin v vinogradu,
hčerka v sadovnjaku
Mirjam Simčič v Goriških brdih živi na kmetiji, kjer je odrasla in z družino nadaljuje delo svojih staršev. Glavni vir družinskega preživetja so vinogradi, kar spremlja še pridelava sadja. Za vinograd in sadovnjak skrbita mož in sin, hčerka pa s pomočjo sosede v tem času vsak dan nabira češnje. »Briško sadje je zelo dobro in sladko, poleg tega je tradicija pridelave češenj v Brdih zelo dolga. V vinogradništvo in vinarstvo se pri nas obračamo šele zadnjih trideset let, prej so bile primarne češnje in drugo sadje.« Kot še pojasnjuje branjevka, pa je nekoč pri briških kmetih tudi veljalo, da so »češnje prvi denar«, saj je bil to prvi sadež, ki je spomladi dozorel in so ga lahko prodali.
Starih sort v Brdih ni več
Sadovnjak družine Simčič šteje okoli 400 češenj, ki so različno stare. Med najstarejšimi so 30-letna drevesa, pri čemer, kot pove Brika, lepo negovana češnja obrodi stara tudi 50 let. Med sadjem je to drevo, ki zdrži najdlje, še pojasni sogovornica, čeprav v njihovem sadovnjaku nimajo prav starih primerkov. Zamenjali so jih zaradi sortnega izbora, ki se je v zadnjih treh desetletjih spremenil. »Na tržišču želijo imeti vedno bolj debele češnje, zato so stare sorte, ki so lahko boljše po okusu, vendar bolj drobne, izginile. V Brdih skoraj ni več kozank, trcink, karnijevk in drugih starih sort. Češnje morajo zdaj biti debele, trde in sladke.« In tako so veliko dreves v sadovnjaku pri Mirjam Simčič zamenjali z novimi sadikami, ki jih ponavadi dobijo stare tri leta, nakar morajo, da drevo prvič obrodi, počakati še dve leti. Če češnja lepo raste, obrodi v petem letu, pojasni briška sadjarka, ki je vsako leto dobra dva meseca in pol vsak dan od ponedeljka do sobote na osrednji ljubljanski tržnici. A ne glede na svojo redno prisotnost v središču Ljubljane drugam kot na tržnico tudi po zaključku dela ne gre. Ko zaključi prodajo, pospravi stojnico in se z avtom odpelje nazaj v Brda.
