Do prvega avgusta se morajo iz prostorov na Parmovi 25 izseliti samostojni ustvarjalci in organizacije, ki delujejo na področju sodobnega plesa in cirkusa. Prostor je namenjen umetnosti že od leta 2008, ko je dvorano najel plesalec Brane Potočan. Objekt je skozi čas menjaval lastnike, ki pa so ustvarjalcem za simbolično nadomestilo dovolili uporabo sicer dotrajanih prostorov. Stavbo bodo v začetku prihodnjega meseca porušili, ustvarjalci pa se morajo do konca julija izseliti. Nadomestnih prostorov nimajo.
V prihodnjem letu tudi drugim organizacijam grozi, da bodo ostale brez prostorov. Cirkulacija 2 v podhodu Ajdovščina je v negotovosti, saj bodo na njeni lokaciji gradili kino. Prav tako ni jasna prihodnost produkcijskega prostora Osmo/za v stolpnici Avtotehna na Slovenski cesti.
S prvim avgustom bo večje število organizacij in samostojnih ustvarjalcev s področja sodobnega plesa in cirkusa ostalo brez produkcijskih prostorov. Izseliti se bodo morali iz stavbe na Parmovi 25, kjer so bile tri večje dvorane, v katerih so zadnjih petnajst let ustvarjale in se izobraževale generacije umetnikov različnih performativnih disciplin. Tam že od leta 2008 deluje plesalec Brane Potočan, ki je preko Zavoda Vitkar prvi najel dvorano: »Težko naštejem, kdo vse je tukaj deloval v teh letih. Ampak ogromno produkcij je bilo tukaj.« Med drugim so v teh prostorih nastale tudi produkcije Slovenskega mladinskega gledališča in Anton Podbevšek teatra.
»Leta 2008 je te objekte odkupilo podjetje Energoplan. Ko je prišla kriza, so šli v stečaj in kasneje je prostore prevzela slaba banka oziroma DUTB, ki nam je dovolila ostati. Poslopje je bilo prodano novim lastnikom, ki bodo zdaj rušili in gradili stanovanja, mi pa se moramo izseliti,« je razložil razloge, zakaj se morajo izseliti. Dodaja, da so začeli z eno dvorano in se kasneje razširili po celotnem poslopju. Da imajo prostore na Parmovi, niso oglaševali iz uvidevnosti do vsakokratnega lastnika. Ti so jim za simbolno nadomestilo pustili proste roke pri uporabi sicer dotrajanih prostorov. Kljub slabim razmeram v stavbi pa so ustvarjalci zagotovili, da gre za idealen prostor za gojenje sodobnih performativnih disciplin.
Sodobni cirkus brez prostorov
Eno izmed večjih dvoran so si pred dvema letoma in pol uredili ustvarjalci s področja sodobnega cirkusa. Brez prostorov bodo tako ostali kolektiv Mismo Nismo, Društvo Matafir, člani združenja Cirkokrog, Ex-teater, umetniki Katarina Zalar, Danijela Zajc in Andrej Tomše ter vrsta drugih ustvarjalcev. Med zadnjo vajo na Parmovi so opravili trening plesa na svili in trening žongliranja in akrobatike.
Cirkusanti so pred dvema letoma dobili v uporabo nekdanjo plezalno dvorano. Med drugim so popravili streho, ki je puščala, ter uredili ogrevanje na drva. »Izselitev bo za nas zahtevna, saj smo v prostore investirale veliko truda in denarja,« nam pojasni Danijela Zajc, nagrajena performerka, producentka in pedagoginja. Njeni glavni disciplini sta ples na vertikalni vrvi in ples na svili. Pojasnjuje, da je za ti disciplini težko najti primerne prostore za vadbo. Občasno nastopa tudi na ulici. »Zelo rada imam ustvarjanje na ulici. Ampak tudi ulična umetnost potrebuje svoj prostor, saj na ulici ne moreš vaditi vsak dan. Če je dež, recimo, prav tako je treba včasih postaviti sceno ali pa imeti primerne rekvizite. Pa tudi na splošno si trud ustvarjalcev v sodobnem cirkusu zasluži samostojen teater,« meni Danijela Zajc.
Akademska disciplina
Cirkusanti povečini prihajajo s pedagoške fakultete in fakultete za socialno delo. Na pedagoški fakulteti imajo tudi predmet cirkuška pedagogika. »Med cirkuškimi pedagogi so tudi ljudje, ki delajo pri Stigmi ali pa pri Kraljih ulice,« začne pojasnjevati Eva Zibler, članica združenja Cirkokrog in kolektiva Mismo Nismo. »Na zahodu je to priznana in upoštevana umetnost. Razumejo moč cirkusa. Cirkus ne potrebuje veliko verbalne komunikacije, temelji bolj na dotiku in zavedanju teles drugih. Takšne veščine so precej specifične in s tem, ko se neki kader cirkuških pedagogov in pedagoginj izpopolnjuje, to lahko vnese precej pestrosti in svežine v vzgojne in izobraževalne institucije.« Dodaja, da so se člani kolektiva izobraževali tudi v tujini, na cirkuški šoli Vertigo v Torinu ter mednarodni šoli fizičnega gledališča Jacquesa Lecoqa v Parizu. Ustvarjajo v Ljubljani in tu si želijo ostati: »Ne potrebujemo veliko. Že da se nam dovoli uporaba prostora, ki si ga lahko sami uredimo. Še ogrevanja ne potrebujemo. Potrebujemo samo primeren objekt z vodo in elektriko ter dovolj visokim stropom. Od tod naprej bi si že sami uredili,« pove Oton Korošec, prav tako član kolektiva.
Kam bodo vse organizacije in posamezniki šli po izselitvi, še ne vedo. Intenzivno iščejo primerne prostore. Ker nimajo veliko finančnih sredstev, si primernih prostorov ne morejo najeti. Prav tako v Ljubljani ni veliko primernih nepremičnin, ki bi omogočale vadbo na višini. »Če bi se omogočil primeren prostor za vadbo, bi mesto z njim veliko pridobilo. Tak prostor namreč postane prostor učenja in izražanj,« meni Ema Hrlec, članica društva Cirkokrog.
