Ob otvoritvi razstave Slovenske ladje – šest ladij Splošne plovbe in ladja Kamnik, ki bo do 30. aprila 2023 na ogled v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice, je obiskovalcu, ki vsaj malo pozna aktualne razmere v Splošni plovbi, zastal korak. Zapis nad vrati »Narod brez plovbe je ptica brez kril«, besede ustanovitelja in ravnatelja Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran dr. Miroslava Pahorja, se danes, ko je Splošna plovba brez ene ladje, bere kot kruta resničnost. Toliko bolj, saj je zapis sledil povabilu k ogledu predstavitve flote, ki jo je Splošna plovba nekoč imela. Od 86 ladij jih je na razstavi predstavljenih šest, tudi prva motorna ladja Martin Krpan.
Na novo si je morala sešiti narodno nošo
Posebej za gostovanje razstave v Kamniku je avtorica razstave Duška Žitko dodala še predstavitev ladje Kamnik, ki je bila prevzeta 30. maja 1977 v ladjedelnici Mitsui v Osaki na Japonskem. »Ladja Kamnik bo v zgodovini Splošne plovbe zapisana z zlatimi črkami,« je ob tej priložnosti povedal Boris Vidmar, tehnični direktor Splošne plovbe, in dodal, da je tovore pod njihovo zastavo prevažala častitljivih 33 let ter 9 mesecev in pol. »V torek, 8. marca 2011, na dan žena, smo jo v indijskem pristanišču Alang prodali v razrez za staro železo. Na željo takratnega kamniškega župana Marjana Šarca pa smo kot spomin na 'občinsko' ladjo občini podarili tablo z imenom ladje.«
Ob tej priložnosti je spomine na maj leta 1977 delila tudi Majda Šteblaj, danes 87-letna upokojena učiteljica, ki je ponosna krstna botra ladje Kamnik. »Danes lahko rečem, da je bilo potovanje na Japonsko eden izmed najpomembnejših in najlepših dogodkov v mojem življenju,« je pogovor začela upokojena učiteljica likovne vzgoje in zgodovine in povedala, da jo je takratni predsednik občine Svetel povabil na pogovor zaradi njene družbene aktivnosti in delovanja na osnovni šoli Stranje, kjer je poučevala vse do upokojitve. »Med navodili župana je bilo, da si moram priskrbeti narodno nošo, občina je izbrala darilo, bila je kamniška majolka, pripraviti pa sem morala tudi govor in v njem z lepimi besedami predstaviti Kamnik,« je povedala Šteblajeva in dodala, da je morala kupiti primerno blago in najti šiviljo, ki bi znala narediti nošo. »Po navodilih, ki so prišla iz Japonske, je moralo biti krilo do tal. Nošo so mi na koncu sešile nune iz samostana pri Domžalah. Tudi avbo sem si morala izposoditi, saj moja ni bila dovolj svečana.«
Suši na letalu ji ni teknil
Na poti na Japonsko je našo sogovornico spremljal Stanislav Abram, poveljnik šolske ladje Galeb. »Bil je uglajen, razgledan gospod, in lahko mi verjamete, da sva bila na letalu iz Aljaske do Tokia glavni atrakciji, saj edina nisva bila Japonca,« pove in pripomni, da si je let zapomnila tudi zaradi hrane. »Postregli so mi košček vsaj zame premalo pečenega mesa in suši, ki mi je smrdel. Sem se pa vsaj iz spoštovanja potrudila, da sem pokusila.«
V Osaki, kamor sta priletela iz Tokia, so jima pripravili svečano spoznavno večerjo, na kateri je Majda Šteblaj predstavila Kamnik, njegove znamenitosti in življenje v mahnem kraju. »Lahko rečem, da sem bila s predstavitvijo zadovoljna, vendar pa sem bila večji del večera z mislimi pri naslednjem jutru, ko me je čakal krst ladje. Vstati sem morala že zelo zgodaj, saj je bilo po tradiciji krst treba opraviti pred sončnim vzhodom. Brez pomoči sem spravila nase narodno nošo in v družbi Abrama prišla do ladjedelnice, kjer so mi predstavili ves protokol,« je povedala Šteblajeva in omenila, da je bila na odru v družbi samih moških. »Spomnim se, da je bilo mraz. Nekaj manj kot 20 stopinj Celzija pod ničlo. Ampak tega nisem občutila, saj sem razmišljala samo o tem, da bom s sekirico, ki jo danes razstavljamo v muzeju, pravilno presekala vrv.«
Pristna domačnost tudi v Piranu
Drugič se je z ladjo Kamnik srečala 8. avgusta 1977 na sidrišču pred Piranom. »Z možem sva dopustovala v Pulju in brat, ki sta ga skrbela dva telegrama, ki sem ju v času odsotnosti prejela na dom, je pošto odprl. Hitro me je obvestil, da sem povabljena v Piran, da kot botra izrečem dobrodošlico ladji,« je povedala Majda Šteblaj in dodala, da je imela izredno razumevajočega moža. »Ker sva imela potne liste in nekaj denarja, me je peljal v Trst, kjer sem si za to priložnost kupila modro poletno oblekico, salonarje z nizko peto in modro torbico. Organizator je bil prijetno presenečen in vesel, ko me je videl v pristanišču,« se je spomnila upokojena učiteljica in dodala, da so Kamničani svojo ladjo pozdravili tudi s pristno domačo pesmijo in plesom, saj je bila v delegaciji tudi folklorna skupina in obvezni trio s kmečko harmoniko.
Seveda ni treba omenjati, da je imela Majda Šteblaj veliko poslušalcev tudi v svoji šoli. »Po vrnitvi z Japonske sem seveda pripravila predavanja za svoje učence,« je še povedala, preden se je pridružila drugima dvema botrama slovenskih ladij, Mirjani Herlič, krstni botri ladje Maribor, in že omenjeni Duški Žitko, ki je botra zadnje ladje Splošne plovbe, ladje Portorož.
