Gledališče na Senovem je svoja leta začelo šteti leta 1923, ko so v tamkajšnji krčmi uprizorili prvo veseloigro, pripoveduje vodja gledališke sekcije David Radej. Začetek kulturnega društva na Senovem sovpada z ustanovitvijo osnovne šole, ki je v kraj pripeljala učitelje, izobražene ljudi, nekaj pa jih je bilo v kraju že prej, saj je tam že deloval premogovnik. Ti izobraženci so skušali dvigovati kulturno raven prebivalstva, je v knjigi Eden drug'mu ognja dajmo ob 80-letnici delovanja društva zapisala dolgoletna režiserka sekcije Boža Ojsteršek. Delavsko kulturno društvo (DKD) Svoboda Senovo danes poleg gledališke sekcije vključuje še pihalni orkester ter lutkovno in folklorno sekcijo. Pihalni orkester bo stoletnico delovanja praznoval leta 2028, medtem ko so folkloristi lani praznovali 45 let delovanja.

Vsaka vloga je glavna

V stotih letih je gledališka sekcija, ki trenutno šteje 44 članov, ustvarila 110 predstav in več kot tisoč ponovitev, kar kaže na izjemno aktivnost sekcije skozi celotno stoletje. In tako kot je rudarstvo izrazito kolektivna dejavnost, je tudi gledališče. »Če enega igralca ni, njegovega teksta ni. In tudi če umanjka nekdo, ki mora zgolj prižgati luč med predstavo, predstave ne bo, saj oder ne more biti v temi. Vsak, ki sodeluje pri predstavi, ima torej glavno vlogo,« poudarja Ojsterškova. Senovško gledališče sodi med najstarejša slovenska ljubiteljska gledališča. Nekoč so s Cankarjevimi Hlapci nastopili celo v Cankarjevem domu. »Gledališke kritike so bile takrat zelo stroge, za Senovčane pa so zapisali, da so igro odigrali bolje kot igralci ljubljanske Drame. Tudi Tone Partljič, s katerim danes veliko ustvarjamo, je že večkrat, ko smo igrali kakšno njegovo delo, dejal, da smo predstavo odigrali bolje kot kakšno drugo, profesionalno gledališče.« Sodelovanje med Senovčani in Partljičem se je skozi leta spletlo v pristno prijateljstvo in popolno zaupanje.

Ojsterškova, katere strast so komedije, je svojo prvo predstavo Micka – pa ne županova režirala leta 1994. Naslednja predstava je bila že Partljičeva Na svidenje nad zvezdami. »Ko smo Partljiča povabili na premiero, smo bili kar malo prestrašeni, kako bo odreagiral. Pa tudi on se je bal, kaj bo videl tukaj, na nekem neznanem amaterskem odru. A že ko je zagledal sceno, je bil navdušen,« se spominja Ojsterškova, sicer upokojena učiteljica. Nad predstavo so bili navdušeni tudi občinstvo in igralci, zato so sledile nove Partljičeve predstave, kot so Štajerc v Ljubljani, Gospa poslančeva, Moj deda, socialistični mrtvak in druge. Zdaj pripravljajo že njegovo trinajsto predstavo.

Vsako leto nova premiera

»V vsako predstavo se res poglobimo, temeljito preštudiramo družbene razmere, kostume. Z vsako predstavo tako tudi mi, ki jo pripravljamo, nekaj pridobimo,« dodaja Ojsterškova. »Kot je na prireditvi ob stoletnici rekel naš slavnostni gost Gojmir Lešnjak Gojc: z vsakim kulturnim dogodkom, ki ga obiščemo, smo za delček bogatejši,« dodaja Radej, ki je tudi sam igral v okoli tridesetih predstavah. »In jaz menim enako – kdor pride na našo predstavo, je za delček bogatejši, mi, ki jo ustvarjamo, pa še za malo več.«

Kot pravi, jim je kar malo hudo, ker predstave običajno gostijo le eno leto, naslednje leto pa že sledi nova. Najdlje so prikazovali Silvestrsko spravo leta 2010 v režiji Bože Ojsteršek, ki je doživela 29 ponovitev. Težava je sistem financiranja, poudarja Radej. Amaterski gledališčniki so namreč financirani iz razpisov, vendar le za premiero, ne glede na število ponovitev predstave. Pogoji so vse težji, tako morajo že konec leta narediti program za naslednje leto, v katerem morajo izvesti novo premiero, sicer sredstev ne dobijo. »Pri tem jih ne zanima, ali smo imeli 60 ali 80 vaj, ali sta v predstavi dva igralca ali jih je 40. To me skrbi, zaradi tega bi lahko marsikatero društvo tudi poniknilo,« pravi Radej.

Praznovanje skozi celo leto

Senovški gledališčniki redno gostujejo pri slovenskih društvih po vsej Evropi. Za svoje delovanje in izjemen prispevek h kulturi so prejeli že številna priznanja, med drugim je igralec Ernest Breznikar prejel zlato Linhartovo značko, visoka občinska in državna priznanja ter leta 1996 nagrado Staneta Severja kot najvišje priznanje za dosežke ljubiteljskega igralca. Še trije senovški igralci so prejeli različne državne in občinske nagrade, na Čufarjevih dnevih so bili Senovčani dvakrat izbrani za najboljšo predstavo po izboru občinstva, Aleksandra Macur je prejela Čufarjevo plaketo za najboljšo žensko vlogo, na Festivalu komedije v Pekrah pa je Ojsterškova prejela nagrado za režijo Silvestrske sprave, našteva Radej.

Dogajanje ob stoletnici delovanja bo potekalo vse leto. Začelo se je marca s slavnostno prireditvijo in Partljičevo komedijo Silvestrska sprava v režiji Roka Sande, ki sta jo vrhunsko odigrala 81-letni Breznikar in 86-letni Branko Margon, starosti senovškega gledališča. Sledi še ena Partljičeva predstava. Celoletno praznovanje bodo zaključili decembra s pogovornimi večeri. Projekt so poimenovali Spomini, v okviru tega so izdali tudi zbirko spominov in zapisov sicer že pokojne Ane Breznikar, ki je več kot 50 let delovala v gledališki skupini.