Festival SoteskaOpen poteka v gledališču in na ulicah četrti Soteska. Program sooblikujejo ustvarjalne delavnice, pogovori, druženja, performansi in razstave. Med drugimi je v četrtek potekala okrogla miza z naslovom Je skupnost samo še utopična želja?, na kateri so govorili o pomenu povezovanja in ustvarjanja skupnosti ter se spraševali, ali ni ta le utopična želja.
Direktorica Gledališča Glej Inga Remeta je na vprašanje, ali je večja težava povezanost med soseskami ali znotraj sosesk, pojasnila, da težava ni v tem, da soseske med sabo ne bi bile povezane. Ključno vprašanje je, kako, zakaj in kdaj se povezujemo. »Kulturne in lokalne četrti se povezujemo, problem se pojavi pri posamezniku – kako naj prepozna skupnost in kako ga vanjo privabiti. Ključ do uspeha je izhajati iz potreb skupnosti. Samo tako ima sodelovanje neki smisel, dinamiko in se lahko naprej nadgrajuje. Zato je treba iti med ljudi, vstopiti v sosesko, v kateri si, da bi z njo lahko nekaj soustvaril,« še pove. Soteska je nastala na njihovo pobudo za nastanek neke skupnosti, zato se tudi lažje povezujejo s soseskami, ki so nastale z enakim pristopom, ki je po njenem mnenju tudi eden pravilnejših.
Ena izmed splošnih komunikacijskih težav je po besedah predsednice sveta četrtne skupnosti Rudnik Katarine Šinkovec ta, da se mnogo ljudi sploh ne zaveda, da pripadajo tudi manjši enoti. »Ne zavedajo se, da četrtne skupnosti sploh obstajajo ali da so njihovi pripadniki,« pojasni. Predstavnik četrtne skupnosti Center David Cerar je medtem besedo skupnost zaznal kot abstraktno. »Ljudje se združujejo na več lokacijah; mladi se v knjižnicah po več ur učijo, upokojenci igrajo šah, zbirajo se v fitnesu, ljudje hodijo na sprehode v park Tivoli in si ustvarjajo neko svojo skupnost, takšnih skupnosti je ogromno,« je zajel svoje razmišljanje. Aljoša Cetinski iz Športnega društva Tabor pa je opozoril, da mora biti skupnost spontana in temeljiti na soodvisnosti, zato je potrebna pozornost, da se ne ustvarja prisiljene skupnosti. »Težava se pojavi, ker nas večina živi v popolni ignoranci do soodvisnosti,« pove.
»Vprašanje je tudi, ali gremo lahko k sosedu po skodelico sladkorja,« je primer enostavnega sodelovanja v skupnosti podal Bor Pungerčič. »V stiski je vedno pomembnejše, kaj je pripravljena storiti skupnost, kot kaj je pripravljen storiti posameznik,« je razložil. Remeta je ob tem obudila spomine iz časov, ko je še živela v Bosni in Hercegovini, kjer je dobila občutek, da gredo ljudje radi na ulico in so del skupnosti. »Zgolj dogajanje v okolici Ljubljanice ni dovolj, treba je opozoriti tudi na druge konce mesta, saj se samo tako ljudje lahko počutijo kot del nečesa,« je sklenila.
