Ura je bila 7.30. Bil sem le eden izmed 130.000 migrantov, ki se vsak dan odpravijo v službo v Ljubljano. Ko sem zagnal navigacijo, mi je pokazala, da bom za pot iz Domžal do centra Ljubljane, natančneje Šubičeve ulice, potreboval 21 minut, pri čemer morebitni zastoji niso bili vključeni. A pričakoval sem jih veliko in bil pripravljen, da bom za volanskim obročem preživel tudi več kot uro ali dve. Vsaj takšna so bila uradna opozorila, da se bo rekonstrukcija železniškega nadvoza na Dunajski cesti poznala tako rekoč po vsej Ljubljani. Toda tresla se je gora, rodila se je miš.
Preberite tudi: Jutranji prizori v Ljubljani ob zapori Dunajske
Presenečen, kako malo je prometa
Da se dogaja nekaj čudnega, je bilo opazno takoj, ko sem se približeval Ljubljani. Promet je bil sicer zgoščen, a nič bolj kot ponavadi, na desnem pasu pa so prevladovala tovorna vozila. Moja hitrost je bila spodobnih 100 kilometrov na uro. Mimo izhoda Sneberje zapeljem, ko ura kaže 7.36, in se usmerim proti krožišču Tomačevo. Prepričan sem, da me čaka gneča, a se znova uštejem. Presenečen sem, kako je na cesti malo prometa. Mimo stadiona v Stožicah se zapeljem ob 7.41, promet na krožišču pri Žalah pa znova poteka tekoče. Spomnim se, kako pogosto sem ob različnih urah tam stal in stal, ujet v velik prometni zamašek. Nato pa končno, zastoj na križišču pri Situli, ko se usmerim proti podvozu pri Orto baru. Razmišljam, koliko časa bom tam izgubil, a sem po štirih minutah po eni strani vesel, po drugi pa razočaran, da je zastoja konec. Le kje bom dobil kakšnega sogovornika, ki bo bentil, ker zamuja v službo ali na sestanek. Ob 7.53 se zapeljem mimo železniške postaje, kjer lahko avte preštejem na prste ene roke. Kot da bi padla posebna atomska bomba in izločila vse prometne udeležence na štirih kolesih. Tedaj mi je jasno, da je nemogoče postalo mogoče in so se vse napovedi strokovnjakov postavile na glavo. Zakaj?
Policistov ni bilo, saj zanje ni bilo potrebe
Morebiti so se ljudje resnično ustrašili in uporabili alternativna prevozna sredstva ali pa so se odločili, da si avto delijo in so na pot do službe peljali še svojega prijatelja, znanca ali kolega. Verjetno pa jih je kar nekaj, ki še vedno uživajo na božično-novoletnih počitnicah. »Bil sem prijetno presenečen. Pričakoval sem velike zastoje, kot je to običajno ob jutranjih urah. Toda vožnja je bila tekoča, gneče, ki sem jo bil pogosto vajen že od Sneberja dalje, pa ni bilo. Upam, da bo tako tudi v prihodnje,« pravi Aleksander Novak iz Zasavja, ko ga pocukam za rokav. Cilj na Šubičevi cesti, ko imam na levi strani parlament, na desni pa Trg republike, dosežem ob 7.58, se pravi po zgolj 28 minutah vožnje, kar je le sedem minut več, kolikor traja vožnja te 19 kilometrov dolge poti v idealnih razmerah, če bi bila Dunajska cesta odprta. Na trasi ne srečam niti enega policijskega vozila, niti enega policista. Kot da so imeli v rokah stekleno kroglo in vedeli, da bodo prometne razmere obratne od napovedanih.
