Na Špici v Trnovskem pristanu je pod okriljem Društva rečnih piratov potekala že tradicionalna Borba čolnarjev, ki je pritegnila kar nekaj pozornosti mimoidočih, hkrati pa za kratek čas ustavila promet na Ljubljanici. Tik pred začetkom tekmovanja, ko je v reki še brezskrbno čofotala račja družina in so zvedave nutrije sledile vonju hrane, ki je na nasprotnem bregu mamil iz lokala pod Prulskim mostom, so člani Društva Frana Govekarja Ig kot uvod v tekmovanje pripravili predstavo o življenju koliščarjev.
O borbah pisal že Valvazor
In čeprav bi si dogodek zaslužil večje zanimanje javnosti, so obiskovalci vzdrževali odlično navijaško vzdušje z bregov Ljubljanice. Da pravzaprav ne gre za nov turistični produkt, ki so ga turisti lahko za kratek času ujeli med vožnjo z ladjicami po Ljubljanici, nam je potrdil tudi Tomo Zupančič, rečni pirat, kot ga kličejo mnogi. Da je odličen pravljičar, pa smo se lahko prepričali tudi sami, saj nas je za kratek čas popeljal devetsto in več let v preteklost. »O borbah čolnarjev se je razpisal že Valvazor, pozneje tudi Gabriel Grubar, ki je Ljubljančane učil plovbe po reki,« je pogovor pred začetkom tekmovanja začel Zupančič. »V Ljubljani smo imeli dve ribiški vasi, eno na Krakovem, drugo v Trnovem. Ker je Krakova vas pripadala križnikom, se pravi križarskemu viteškemu redu, ki je imel svoj sedež tu, kjer so danes Križanke, so seveda tamkajšnji ribiči lovili ribe zanje. Mi, Trnovčani, pa smo lovili za mesto. Že takrat je med obema ribiškima družinama vladala močna konkurenca. Ribiči so se dnevno srečevali na Barju, zato je pogosto kateri od njih tudi pogledal čez palico, s katero je poganjal brodnik. Marsikateri ribič jo je hudo skupil. Padec v vodo je bil še najmanjši udarec,« je povedal sogovornik in dodal, da so mestne oblasti, da bi omilile strasti, prvo nedeljo v septembru pripravile borbe čolnarjev. Izkušeni čolnarji so se med seboj pomerili za sod vipavskega vina, ki je takrat veljalo za zelo imenitno. »Poraženec pa je prejel suhe nogavice in vatel tople tkanine, da se je posušil in ogrel po padcu v reko.«
Seveda se je v nasprotju z današnjimi časi takrat upošteval vsak udarec. Pomembno je bilo nasprotnika zbiti s premca brodnika ali pa ga potisniti v vodo. »Razlike v borbah nekoč in danes so le v tem, da nekoč ni bilo pravil. Udaril si, kamor si. Danes niso dovoljeni udarci v glavo ali pod pas,« je povedal glavni (tudi edini) sodnik tekmovanja Jaka Kraškovic, ki je obenem tudi predsednik ceha velikih čolnarjev in skrbnik obeh brodnikov. In za kaj pri borbi, ki jo pisni viri omenjajo že leta 1092, sploh gre? »Veslača na dveh brodnikih s premcema, obrnjenima drug proti drugemu, morata čim bolj približati svojega čolnarja, ki stoji na kljunu čolna s čolnarskim drogom v rokah. Vsak poskuša z drogom, dolgim štiri metre, z odrivanjem in udarci svojega nasprotnika prisiliti k padcu v vodo ali sestopu nazaj v čoln,« na kratko razloži Kraškovic.
Borci popadali v Ljubljanico
Če se je laičnemu opazovalcu opis dogajanja na premcu brodnika zdel sila enostaven, je bila izkušnja za 18-letnega Gašperja Parteja, ki so ga v borbo poslali kar »na horuk«, popolnoma drugačna. »Pravzaprav nisem pričakoval, da bom danes plaval v Ljubljanici. Seveda ni prvič, saj treniram veslanje na mirnih vodah. Nisem pa računal, da bom imel težave z ohranjanjem ravnotežja na premcu. Dolga palica je bila kljub mojim močnim rokam težka in z njo je bilo težko mahati,« nam je povedal dijak veterinarske šole, ki pa je očitno potreboval le malo več vaje. Že v borbi za tretje mesto mu je uspelo ohraniti ravnotežje in premagati veliko bolj izkušenega nasprotnika.
Je bila pa borba za najboljšega čolnarja tokrat res zelo napeta. »Pred leti sem začel s tretjim mestom, nato z drugim. Zdaj pa mi kar uspeva in zmage si sledijo,« je priznal Miha Zadnikar, zmagovalec včerajšnje borbe, in dodal, da je bila letos konkurenca močna. »Oba z nasprotnikom sodiva v isto kategorijo – tako po teži kot znanju, zato je bila borba napeta do konca,« je povedal Zadnikar, drugouvrščeni Anže Vrhovnik pa je že napovedal, da se bo prihodnje leto potrudil, da zmaga. In če se je Zadnikar – oziroma bolj njegova družba – razveselil 52-litrskega soda vina, sta se premočena Vrhovnik in Parte vatla tkanine in suhih nogavic, ki pa jih zahvaljujoč ne premrzli Ljubljanici (termometer je pokazal slabih 20 stopinj Celzija) in toplim sončnim žarkom nista potrebovala.
