Konec lanskega decembra je ogenj uničil staro dvocelično muzejsko kaščo na Zapricah, ki je del muzeja na prostem že skoraj pol stoletja. Uničeni so ostrešje in slamnata streha ter posamezni leseni deli.
Štiri kašče, sušilnico in vodnjak je Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju odkupil in prenesel iz Tuhinjske doline na plato pred muzejem. Kašče in drugi gospodarski objekti so bili na mestu nastanka oštevilčeni, zrisani in razstavljeni ter ponovno postavljeni na platoju pred muzejem. »To je bila osnova za stalno muzejsko zbirko – skansen tuhinjskih kašč oziroma muzej na prostem, ki je bil eden prvih na Slovenskem,« je povedala Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik, ki upravlja tudi Grad Zaprice in omenjeno zbirko na prostem.
Kašča je posebna oblika kmečkega stavbarstva, na katero se je do danes že skoraj popolnoma pozabilo. V Tuhinjski dolini so prevladovale lesene kašče, krite s slamnato streho. Imele so en prostor ali dva, nekatere so bile podkletene, odvisno od terena, kjer so bile postavljene. Najstarejša kašča iz leta 1793 ima tudi ohranjeno notranjo opremo. »Požgana kašča nosi letnico 1828 in je bila zakladnica kmetije. V njej so kmetje shranjevali življenjsko pomembne pridelke, kot so žita, meso, klobase, mast, moko, zelje in kasneje tudi manjše orodje, seno, volno, obleko, domače obrtne izdelke. Marsikatera tuhinjska kašča je bila tudi podkletena, kjer je bil ovčji hlev ali letna klet za poljske pridelke,« je pojasnila sogovornica.
Že v 70. letih 20. stoletja, ko je skansen tuhinjskih kašč nastajal, je bilo kašč v Tuhinjski dolini le še malo. Spremenjen način življenja, modernizacija, hladilniki in hladilne skrinje so omogočali drugačen način shranjevanja in tako je bilo vedno več kašč prepuščeno propadanju ali rušenju. Danes kašč, razen redkih izjem, ne vidimo več. »Muzej na prostem v okviru kamniškega muzeja torej ohranja in predstavlja obiskovalcem že skoraj popolnoma izginulo stavbno dediščino na podeželju. Skansen tuhinjskih kašč, kot primer restavriranih in prezentiranih spomenikov ljudske arhitekture, je bil tudi razglašen za kulturni spomenik,« je o vrednosti razstavljenih objektov povedala Torkarjeva in dodala, da imajo po skansenu organizirana strokovna vodstva, v njem izvajajo tudi pedagoške dejavnosti. »Med njimi naj omenim naravoslovna dneva Življenje na in z zemljo ter Od zrna do kruha. Mladi spoznavajo uporabnost kašč, raznolikost zrnja in kmečkega orodja ter odkrivajo pozabljen oziroma ekološki način življenja. Prek pedagoške dejavnosti poskušamo mlade obiskovalce seznanjati s tem, kaj je kulturna dediščina, kako jo varujemo in spoznavamo in kako se tudi obnašamo v muzejih, galerijah ter muzejih na prostem.«
Problem pomanjkanja ustreznega materiala
Požar decembra lani jih je močno pretresel. V 50 letih, odkar skansen tuhinjskih kašč živi drugo življenje na platoju pred gradom Zaprice, takega vandalskega in objestnega dejanja še ni bilo. »Samo ozaveščenosti dveh mladenk, ki sta opazili ogenj v kašči, in hitremu posredovanju kamniških gasilcev se gre zahvaliti, da ogenj ni uničil celotnega skansena,« je dejala direktorica in dodala, da so celoten primer predali policiji, storilec pa za zdaj še ni znan. Tudi škoda na objektu še ni ocenjena. »Škode še ne moremo oceniti, ker se izvajajo raziskave lesa poškodovane kašče. Na osnovi teh izhodišč bo Zavod za varstvo kulturne dediščine v območni enoti Kranj izdelal kulturnovarstvene smernice, ki jih bomo upoštevali pri obnovi kašče,« je pojasnila Torkarjeva in dodala, da se je tudi Občina Kamnik zavzela za obnovo.
Kaščo bodo torej obnovili v skladu s kulturnovarstvenimi določili, po besedah direktorice pa bo potrebna menjava ostrešja, stropa in nekaterih drugih delov lesene konstrukcije, kakor tudi nova slamnata streha. »Na podlagi tega bomo poiskali tesarje, ki še znajo po starem pripraviti les. Tudi izdelovalcev slamnatih streh na Slovenskem ni več veliko,« je sogovornica povedala o zahtevnosti obnove in kot glavni problem izpostavila pomanjkanje ustreznega materiala. »To je ročno žeta ržena slama in tudi zato je v tem trenutku še težko podati oceno stroškov,« je misli sklenila Zora Torkar, ki si želi, da bi kaščo obnovili najkasneje do letošnjega septembra.
