V lanskem letu so lokalni vodniki, ki delujejo pod okriljem zavoda Turizem Ljubljana, izvedli 669 rednih vodenih ogledov ter 1343 naročenih vodenih ogledov. Petra Stušek, direktorica Turizma Ljubljana, je povedala, da se je vodenj tako udeležilo več kot 31.000 obiskovalcev, zanimanje za vodenja pa raste iz leta v leto. Največ povpraševanja je bilo po ogledu starega dela mesta, turisti pa radi obiščejo tudi ljubljanski grad. Za tečaj, ki ga organizira zavod, je treba odšteti 390 evrov, obsega pa vse, od predavanj o arheologiji, zgodovini do seznanjanja s tehnikami vodenja ter zakonodajo. Licenco morajo obnavljati na tri leta, trenutno pa je v njihovem registru 301 aktiven vodnik.

Nacionalni in lokalni vodniki

»Turistični vodnik je oseba, ki pridobi državno licenco, ki jo po pooblastilu ministrstva podeljuje Turistično-gostinska zbornica Slovenije in s katero lahko vodniki vodimo po vsej Sloveniji ter pod določenimi pogoji tudi v tujini,« je pojasnila vodnica Martina Orehek. »Vzporedno z državno licenco se že dolga leta podeljuje tudi licenca za lokalnega turističnega vodnika Ljubljane, program za izobraževanje pa slovi kot zelo kakovosten. Vendar v zadnjem času opažamo pravo poplavo različnih izobraževanj za lokalne turistične vodnike. Slednje organizirajo občine, razvojni zavodi ali druge sorodne organizacije« je izpostavila vodnica.

Opozorila je še, da je premalo lokalnega povezovanja med občinami. Lokalni turistični vodnik Ljubljane ne more gostov voditi po Kamniku ali Vrhniki, če za ti dve destinaciji nima izpita, lahko pa to izpelje vodnik z državno licenco. Obstaja tudi regionalna licenca, kot je recimo licenca za regionalnega vodnika po Julijskih Alpah.

Lokalne težnje

»Uspeh je, če gosta lahko zadržimo v Sloveniji – denimo, če so turisti v Ljubljani ali na Bledu prevzeti nad tamkajšnjimi znamenitostmi, jih dober vodnik lahko prepriča, da ostanejo še kak dan dlje,« je pojasnila vodnica in dodala, da je dodatna težava, da za izobraževanje ni enotnega načina oziroma učbenika, ki bi povezoval programe. »Najbolj nas moti to, da je veliko lokalnih predavanj splošne narave, recimo retorika in vloga vodnika, premalo vsebine pa se posveča lokalnemu znanju, kar bi moralo biti cilj teh predavanj. Na lokalnih izobraževanjih je bilo zaslediti tudi lokalne težnje: recimo, da se vodnike spodbuja, da gostom svetujejo samo obisk lokacij znotraj posamezne občine,« je še opozorila Orehkova.

Dunja Bohorič, predsednica Združenja turističnih vodnikov Slovenije (ZTVS), pa je opozorila, da se je zaradi spremembe zakonodaje poklic vodnika v zadnjih letih razvrednotil. »Do leta 2018 smo imeli dve vrsti izpitov in s tem dve vrsti licenc – za turističnega spremljevalca in turističnega vodnika. Spremljevalec je skrbel predvsem za organizacijo in logistiko, vodnik pa se je posvečal vsebini programa, torej tudi opisu krajev. Nov zakon je ohranil status nacionalnega vodnika, okrepil pa je vlogo lokalnih turističnih vodnikov,« je povedala predsednica in pri tem dodala, da mačehovski odnos države do turističnih vodnikov povzroča dolgoročno škodo, saj dober in usposobljen turistični vodnik lahko veliko naredi za promocijo države.

Mrtva črka na papirju

Državna in ljubljanska licenca skupaj staneta skoraj 900 evrov, če kandidat oba izpita opravi v prvo. Za nadzor nad izvajanjem te dejavnosti je pristojen tržni inšpektorat. Tam so nam pojasnili, da mora imeti vodnik vidno izkaznico, v nasprotnem primeru se lahko kaznuje z globo do 150 evrov. Če opravlja vodenje brez licence, pa celo z globo do 600 evrov. A kot kaže, je to mrtva črka na papirju. »Na področju turističnega vodenja za zdaj glob nismo izrekali. Nadzori na tem področju namreč potekajo skladno z idejo o Sloveniji kot turistično gostoljubni in prijazni destinaciji, kjer se turistov ne obremenjuje z zapletenimi inšpekcijskimi postopki,« je pojasnila glavna tržna inšpektorica Andreja But. V praksi to pomeni, da lahko turiste po Ljubljani in tudi drugje po Sloveniji vodi kdor koli brez posebnega tveganja. Predsednica ZTVS je še opozorila, da so slovenski turistični vodniki v neenakem položaju tudi glede na vodnike iz sosednjih držav. Recimo za vodenje po Avstriji, Hrvaški, Madžarski, Italiji … mora slovenski vodnik tam opraviti priglasitev občasnega dela, obratno pa za vodenje po Sloveniji ni treba imeti prav nobenega dokazila. Sogovornici sta mnenja, da je v Sloveniji poklic turističnega vodika zanemarjen in spregledan, prav tako pa njihovi predstavniki niso vključeni v razprave o razvoju in prihodnosti turizma. 

Priporočamo