Državna revizijska komisija je konec decembra sklenila, da mora ljubljanska občina odločiti o revizijskem zahtevku, ki ga je na razpis za izbiro koncesionarja za vzpostavitev sistema souporabe električnih vozil v mestu vložila družba Share'ngo. Od začetka postopka do sklepa revizijske komisije je, ker so se med drugim zaradi zahtevnosti primera obrnili tudi na evropsko sodišče, preteklo skoraj neverjetnih 22 mesecev. Ne da bi se spuščali v podrobnosti sklepa, v katerem je revizijska komisija ugotovila številne nedoslednosti pri navajanju vrednosti investicije oziroma višine sredstev, ki naj bi jih v projekt vložila občina in izbrani koncesionar, ter napačno uporabo zakonodaje, so bili na občini primorani ne samo vsebinsko odločiti o zahtevku družbe Share'ngo, temveč razpis, na katerega se je prijavila tudi družba Avantcar, ki upravlja že uveljavljeni sistem izposoje električnih vozil v Ljubljani, razveljaviti.
Občinski stroški
bi bili bistveno večji
»Kot izhaja iz odločitve o zahtevku za revizijo, koncendent ugotovljene pomanjkljivosti razpisne dokumentacije ne more sanirati na drug način, kot da predmetni postopek javnega razpisa razveljavi in objavi nov javni razpis,« so pred dnevi na portalu javnih naročil sporočili na ljubljanski občini in napovedali, da bodo razpis ponovili. Med drugim bodo morali po odločitvi revizijske komisije operirati z verodostojnimi podatki o višini investicije v projekt tako na strani izbranega koncesionarja kot na strani občine kot koncendenta, kar bo vplivalo tudi na izbiro pravega zakona. Jasno je, da na prvem razpisu tega niso storili, saj so bili stroški, ki naj bi jih po navedbah občine imel koncesionar, izjemno visoki, medtem ko so bili na strani občine nerealno nizki. Zato je mogoče sklepati, da je šlo pri predstavitvi projekta tudi za precejšnje zavajanje javnosti.
Na občini so namreč v dokumentu o identifikaciji investicijskega projekta navajali, da bi bil v okviru koncesije občinski vložek v projekt pičlih 36.000 evrov brez DDV, medtem ko se je skozi komunikacijo z revizijsko komisijo izkazalo, da so samo stroške, povezane z izpadom prihodkov od parkirnin, ki bi jih pobrali na javnih parkirnih mestih, rezerviranih za do 200 električnih vozil za souporabo, v dvajsetih letih, kolikor bi trajala koncesija, ocenili na 3,4 milijona evrov brez DDV. Poleg tega bi imeli še skoraj 85.000 evrov stroškov z rednim vzdrževanjem teh parkirnih površin, kar skupaj znese okoli 3,5 milijona evrov brez DDV. Na drugi strani bi bili prihodki občine iz taks za ta parkirna mesta v času trajanja koncesije 345.000 evrov, letna taksa za polnilnice pa še dobrih 60.000 evrov brez DDV. Občino bi torej ta koncesija na koncu stala 3,1 milijona evrov in ne zgolj 36.000 evrov.
Na drugi strani na občini niso skoparili s stroški, ki bi jih imel koncesionar, pri čemer so navajali kar stroške, ki so jih dobili od Avantcarja, ki je bil tudi ponudnik za sklenitev javno-zasebnega partnerstva. Njihov vložek naj bi znašal 14.570.000 evrov, in sicer za obstoječi vozni park (ki se je med revizijo verjetno še povečal) 5 milijonov, za obstoječo tehnologijo 1,5 milijona, za kadre in razvoj 1,4 milijona, za nakup novih električnih vozil v času koncesije 6,25 milijona, za ureditev parkirnih mest in polnilnic pa še 420.000 evrov.
Že danes je sistem dobro utečen
Kot smo že pisali, bi se 20-letna koncesija sklenila za najmanj 200 električnih vozil, kolikor jih v Avant2go v Ljubljani že deluje. A ker bi občina zagotovila dodatna parkirna mesta, je pričakovati, da bi se njihovo število še povečalo, pri čemer naj bi na ljubljanski občini imeli več glasu pri odločitvi, kje še zagotavljati lokacije za izposojo in kje bodo postavljene polnilnice. V razpisu je bilo na primer omenjeno, da naj bi s sistemom pokrili predvsem pomembne infrastrukturne točke, kot so veliki trgovski centri, železniške postaje, letališče ter spalna naselja, »kjer so frekvenca ljudi ter potrebe po mobilnosti velike«.
