Razstava Reproduktivne pravice: O zdravju, spolnosti in enakosti žensk na Tam-Tamovih postojankah, ki je nastala v sodelovanju med Mirovnim inštitutom in oddelkom za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, tematiko pogosto tabuiziranih in družbeno ter politično ogroženih reproduktivnih pravic postavlja v središče mesta, s tem pa tudi simbolno v središče družbene zavesti. Ob ogledu petih razstavnih točk, pri Šestici, Figovcu, nasproti Metalke, na vogalu Dalmatinove in Miklošičeve ter za hotelom Union, se je tako mogoče sprehoditi med ključnimi mejniki v zgodovini reproduktivnih pravic v Sloveniji. O tem govorijo tako plakatna mesta kot spletna razstava (do nje vas pripelje QR-koda na plakatih), na kateri se lahko seznanite z dodatnimi vsebinami.
Razstava, ki bo trajala do 20. maja, je postavljena v času, ko Inštitut 8. marec iz Slovenije vodi evropsko državljansko pobudo My voice, my choice, ki se zavzema za varen in dostopen splav. Pri čemer plakatna razstava v središču Ljubljane zaznamuje prav letošnjo 50. obletnico sprejetja jugoslovanske ustave, ki je v 191. členu kot prva na svetu opredelila novo človekovo pravico – pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otroka.
Pravica do splava
V prvem delu se plakatna razstava posveča pravici do splava. Na torkovem odprtju, ki je potekalo z vodenim ogledom, je ena od snovalk razstave Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije, poudarila, kako pomembno vlogo pri pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok so v mednarodnem prostoru igrale feministke iz našega prostora. V razpravi so definirali koncept zaželenega otroka. To je »tisti, si ga želita oba starša. O tem svobodno odločata onadva, ne država in ne takšna ali drugačna duhovščina. To je bil uspeh socialističnih feministk, zlasti Vide Tomšič in žensk iz neuvrščenih držav, ki so se ravno osvobodile izpod kolonializma in želele zaživeti drugačno življenje ter ustvariti drugačen svet.«
S prizadevanji za legalizacijo splava v 50. letih prejšnjega stoletja je sovpadlo obdobje intenzivnega razvoja kontracepcije, je na vodenem ogledu podčrtala prav tako ena od snovalk razstave Živa Humer z Mirovnega inštituta. »Ključno vlogo pri tem sta odigrala Vida Tomšič s političnim delovanjem za napredno politiko odločanja o rojstvih otrok in njen mož, ginekolog dr. Franc Novak, ki se je zavzemal za to, da bi imeli proizvodnjo kontracepcijskih sredstev v lastni državi in program razvoja kontracepcijskih služb. Načrtovanje družine sta postavila v širši okvir reproduktivnih pravic in zdravja, pravico do splava, zdravljenje neplodnosti in kontracepcije,« je povedala Humerjeva. Pri tem je še navedla zgodovinski podatek, da je Franc Novak leta 1954 v reviji Naša žena objavil članek z naslovom Spočetje po naši volji ali o kontracepciji, kar je bil eden prvih člankov o tej temi v reviji, ki je dosegla najširšo javnost.
Na razstavi se lahko seznanimo še z nekaj podatki iz zgodovine kontracepcije. Med drugim, da so prve kondome leta 1923 prodajali v lekarnah, na poštah in tudi pri »navadnih krošnjarjih«, kot je tedaj zgroženo poročal časnik Slovenec. Kot tudi, da je bila Jugoslavija leta 1955 ena redkih držav z lastno proizvodnjo kontraceptivov, ko so v tovarni Sava Kranj začeli izdelovati diafragme. V Ljubljani so odprli prvo ordinacijo za kontracepcijo v Jugoslaviji. Kontracepcijska tabletka je ženskam v Sloveniji dostopna od leta 1964, pri čemer se je od leta 1991 zvrstilo nekaj poskusov omejevanja te pravice, je opozorila sogovornica. Eno takšnih je bilo leta 2016, ko je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije poskušal uvesti plačljivo hormonsko kontracepcijo, vendar je ta po zaslugi feministične javnosti ostala brezplačna.
Na vodenem ogledu je Živa Humer poudarila tudi, da je Slovenija bila in je še vedno med vodilnimi državami tudi na področju umetne oploditve. Leta 1983 so na Ginekološki kliniki v Ljubljani med prvimi na svetu uspešno opravili zunajtelesno oploditev, kar je še en mejnik na področju reproduktivne medicine. A čeprav se Slovenija lahko pohvali z dobro dostopnostjo postopkov umetne oploditve, je po besedah raziskovalke to področje izrazito diskriminatorno, saj to omogoča le ženskam v heteroseksualni zvezi.
Spolna vzgoja na Slovenskem
Še en tematski sklop, ki se mu posveča razstava, je področje spolne vloge, ki je pri nas v šole vstopila v 60. letih prejšnjega stoletja. Čeprav podatki kažejo, da so današnji mladi »s spolno vzgojo v okviru formalnega izobraževanja razmeroma zadovoljni, pa pogrešajo vsebine, kot so ljubezen, partnerski odnos, intimnost, čutnost, užitek, spolna identiteta, spolna usmerjenost, seksualizacija, spolno nasilje in soglasje za spolni odnos. Te teme so bistveno okrnjene od leta 1985, ko so spolno vzgojo premaknili pod predmet biologija. Kljub temu se v Sloveniji ponašamo z enim najmanjših deležev najstniških nosečnosti v svetu. Zasluge zagotovo gredo ostankom socialističnega sistema načrtovanja družine, zlasti pa brezplačni hormonski kontracepciji,« je še dejala Živa Humer. Zadnji sklop razstave obravnava nasilje na področju reproduktivnega zdravja in pravic, kjer vsebine izhajajo iz različnih izkušenj žensk.
