Oskrbnik, pripovedovalec in prijatelj pohodnikov

Petra Uršiča srečamo ob koncu poti nad Kamnikom, pri priljubljeni planinski točki – cerkvici sv. Primoža. Že 23 let skrbi za planinski dom tik pod cerkvijo, ki je zaradi čudovite lege, gostoljubnosti in pozitivne energije priljubljena med pohodniki vseh starosti. Z nasmehom pove, da ga je pot gor ponesla, ker mu je bilo v dolini enostavno prevroče v poletnih mesecih. Vsak dan, razen v ponedeljek in sredo, vztraja na 850 metrih nadmorske višine, kjer s srcem skrbi za obiskovalce.

Pot primerna tudi za rekreativne pohodnike

Dostop do cerkve sv. Primoža je mogoč iz več smeri. »Iz Stahovice, pri Kalcitu, po zgornji ali spodnji poti mimo Žagarjeve kmetije, mimo kužnih znamenj in skozi apnenčasto dolino. Vse poti se končajo na istem cilju – pri priljubljeni cerkvici in mežnariji, kjer pohodnike vedno pričaka nekaj toplega in prijaznega.« Pot do cerkvice je primerna za rekreativne pohodnike, v zimskem času pa sogovornik svetuje uporabo derez, saj je teren pogosto poledenel. »Imamo jih tudi za prodajo, če kdo pozabi,« pravi. V skrbi za varnost pohodnikov pogosto priskoči na pomoč, bodisi z nasvetom ali pa jih celo odpelje nazaj v dolino, če so preutrujeni ali poškodovani.

Med pohodniki so mnogi stalni obiskovalci, nekateri pridejo skoraj vsak dan. »Če jih ni, jih pogrešamo,« pove v smehu in pripomni, da se je večina tudi že navadila, da ga obvestijo o odhodu na dopust. V koči Uršič vodi tudi vpisno knjigo in avtomatski čitalnik za tiste, ki zbirajo žige in točke za planinska priznanja. In kot pove, jih ni malo, ki ga obiščejo skoraj vsak dan. »Nekateri se pridejo pokazat tudi dvakrat na dan,« pove Uršič in povabi v notranjost koče in pokaže na portrete nad točilnim pultom ob črni kuhinji. Portrete najbolj zvestih pohodnikov je na lesenih deščicah, še prej pa na skrilavcu, narisala kamniška legenda Marjan Novak - Škatla.

Klobasa, hren, zaseka in domača potica

Ponudba v koči je preprosta, a pristna in domača. Klobasa, hren, zaseka, za večje skupine tudi narezki in doma skuhane jedi, ki jih Uršič sam pripelje gor. Na voljo so tudi domače potice, ki jih še vedno peče mati sogovornika, in vodiške preste. Pestra je tudi ponudba »ta kratkih«, kot pove sogovornik in ponudi še domačo limonado z ingverjem ali sivko. »Mesnine in sir dobavljam pri preverjenih lokalnih proizvajalcih,« pove sogovornik in potrdi, da ponudba sledi duhu avtentične planinske ponudbe. A več kot strežba mu pomeni druženje. »Ob koncu leta razdelimo medalje tistim z največ vzponi. Nekaj malega pripravimo tudi za pod zob. A glavno je, da se imamo tu gori vsi lepo,« pripoveduje. Včasih so organizirali tudi 24-urne pohode, a danes je zaradi strožjih pravil in odgovornosti to težje. »Ni problem dati vse zastonj, problem je odgovornost. Danes potrebuješ zdravstveno osebje, reševalce. Pred leti smo napisali, da hodiš na lastno odgovornost, zdaj to ne zadostuje več.«

Peter Uršič pa ni le oskrbnik koče – je čuvaj žive zgodovine. Cerkev sv. Primoža je stara več stoletij, prve omembe segajo v 12. stoletje. Z zanimanjem pripoveduje, kako je bil zvonik nekoč samostoječ in kako so ga morali združiti s cerkvijo zaradi posedanja. »Zanimivo je pogledati, kako je svetišče raslo skupaj z ljudmi in njihovo vero.« Cerkev stoji na mestu, ki ga bioenergetiki označujejo kot izjemno močno po energiji. »Rekli so, da človek tam ne bi smel stati več kot deset minut – da je premočno,« pripoveduje in pripomni, da imajo ljudje, ki pridejo na hrib, navado, da naredijo krog okoli cerkve. Na vprašanje, zakaj, se Uršič nasmehne in pripomni: »Kako pa bi bilo videti, če bi se takoj zaleteli v točilni pult.«

Brez elektrike in vode

Na območju, kjer danes posedajo pohodniki, je nekoč potekalo živahno kmečko življenje. Še do leta 1952 je tukaj živela družina z 18 otroki. »Kmetija je imela tudi veliko gospodarsko poslopje, tukaj je živel celo župnik. Danes pa je stalno življenje na gori opuščeno, saj je predaleč od vsakdana v dolini.« Ima pa Peter Uršič tudi poseben smisel za ljudi. Zna jih pozdraviti s toplim čajem že ob šestih zjutraj, poleti pa jih razveseli s sadno kupo ali svežimi jagodami. »Mala gesta, ko gostu v kozarčku postrežem svežo jagodo z malo smetane,« pove in skomigne z rameni. »Nič posebnega.«

Čeprav se spopada z zahtevnimi razmerami – mežnarija nima ne vode ne elektrike – in odgovornostjo, ostaja zvest svojemu delu. »Elektriko smo uredili s sončnimi celicami in manjšo vetrnico. Kar nekaj energije porabi tudi defibrilator, ki smo ga postavili.« Prav tako se še ni zgodilo, da bi vrata koče ostala zaprta. »Še nisem zbolel. Sem pa šel kdaj na dopust, a imam takrat zamenjavo. Ampak v 23 letih sem bil morda deset dni zaprt. Bilo je v času žledoloma, ko smo bili odrezani od sveta.«

Peter Uršič ostaja prijazen, pozoren in delaven. Njegov življenjski moto je preprost: »Če ničesar ne daš, ničesar ne dobiš.« In prav tu, pri sv. Primožu, je dal ogromno – zato mu pohodniki z veseljem vračajo. Z obiskom, nasmehom in iskreno hvaležnostjo.