»Rada bi normalno živela, ne da bi kdor koli vedel, da sem šla čez tranzicijo, zato komaj čakam, da dobim hormonske injekcije, saj bodo učinki hormonske terapije tako še boljši. Veselim se tudi termina pri logopedu, da si bom z vajami povišala glas,« o svoji telesni tranziciji, ki ji bo v kratkem sledila še popolna socialna preobrazba, pripoveduje transženska Nataša. Ime ni pravo, saj se s svojim polnim imenom in podobo v širši javnosti zaradi varovanja zasebnosti ne želi izpostavljati, se ji pa zdi pomembno, da »ljudje izvedo, da večina transspolnih oseb nismo pornoigralci ali klovni in nimamo nekih ekstremnih življenjskih stilov, ampak smo čisto normalni ljudje, ki se nas na ulici niti ne opazi. Želimo si mesta v družbi in ne na njeni margini.« Kar je na današnji dan, ko se v Ljubljani s Parado ponosa zaključuje istoimenski festival, ki ozavešča in se bori za človekove pravice skupnosti LGBTIQ+, še posebej aktualno sporočilo. Pri čemer so se v dneh pred Parado ponosa, kot so opozorili njeni organizatorji, stopnjevali homofobni in transfobni incidenti.
Stiska se je začela s telesnimi spremembami
Veliko stisko zaradi močnega neskladja s svojim spolom je Nataša začela čutiti ob telesnem razvoju v puberteti. »Okoli 11. ali 12. leta, ko so se začele fizične spremembe in sem iz okolice čutila vse večja pričakovanja, povezana z vlogo družbenega spola, me je to vse bolj začelo moriti. Čutila sem, kako mi nekateri deli telesa ne ugajajo, so napačni ...« O tem dolgo ni z nikomer govorila, prav tako v širši družbi ni bilo veliko informacij o transspolnih osebah. »Po koncu devetdesetih let je bila edina podoba transspolne osebe pri nas Salome, ki se je na Kanalu A hvalila, kako je obdarjena, kar se mi je zdelo grozno. Prav tako mi je bilo grozno tudi zaradi filmov, kot je denimo Ace Ventura, kjer so se norčevali iz transspolnih oseb. Na spletu pa si pod geslom transspolna oseba našel samo povezave do pornografskih filmov s to tematiko.«
Nataša se je zaradi svojega občutenja leta počutila zelo osamljeno. »Zelo je težko, če te ne razumejo. Od očeta in babice sem neštetokrat slišala, da upajo, da ne bom peder. Mama pa je v nekem trenutku začela z vsiljevanjem spolnih vlog do absurdnih razsežnosti. Ena teh, ki je denimo zelo smešna, je bilo to, da mi ni pustila uporabljati kreme proti mozoljem, ker je to za punce in geje. Čudi me, da sem lahko imela dolge lase, ampak zakrito v metalskem kontekstu z vojaškimi hlačami in bulerji je bil moj imidž precej možat.«
Pred razkritjem svoje spolne identitete je Nataša sicer imela nekaj prijateljev, vendar ne resničnih. Imela je tudi razmerja s puncami, a ne dolgotrajnih zvez. Med odraščanjem so ji zaslombo predstavljali internet in računalniške igrice, kjer je lahko živela to, kar v resničnem življenju v ožjem in širšem socialnem okolju ni mogla. »V igricah sem lahko bila v vlogi ženske, zato so mi bile še posebej blizu fantazijske igre,« pojasnjuje.
Razkritje je bilo osvobajajoče
Ker tako ni mogla več živeti, je šla k psihiatrinji. »Nisem šla z namenom tranzicije, v bistvu sem upala, da bom dobila potrditev, da tega ne potrebujem. Mislila sem si, da bom moško spolno identiteto z raznimi strategijami preživetja nekako zvozila.« A se je odvilo drugače. Po terapijah, kjer je dobila dodaten vpogled v situacijo, poleg tega jo je psihiatrija opomnila, da nima zelo moških potez, je Nataša prvič v življenju dobila občutek, da tranzicija ni nemogoča. »Ko sem začutila, da je to možno, je bil občutek fenomenalen, osvobajajoč.« Tako se je razkrila, česar družina sicer ni najbolje sprejela in jo še vedno prepričuje, naj ostane moški. So pa zato njeno razkritje še kar dobro sprejeli prijatelji, tudi tisti bolj desne usmeritve, pravi. Od razkritja naprej »sem lahko začela ustvarjati tudi bolj pristne in poglobljene odnose«.
Na poti tranzicije
Ko je dobila psihiatrična priporočilna pisma, kar je prvi korak tranzicije spolne identitete, je prešla na hormonsko terapijo. To prejema že leto in pol, z rezultati je zadovoljna, zato o operacijah še premišljuje. »Hormoni precej dobro učinkujejo in tako sem že v veliki meri pomirjena s sabo.« V kratkem bo dobila tudi novo osebno izkaznico, na kateri bo predstavljena z novim, ženskim imenom. Kot pravi Nataša, ji medicinska tranzicija, kateri sledi socialna, pomeni največ. Zato, kot še poudarja, se ji zdi poleg nediskriminacije v družbi zelo pomembna dostopnost informacij in drugih storitev, ki tranzicijo omogočajo.
