Pot do Muzeja slovenske osamosvojitve je bila dolga, dogovarjanje za naš medijski obisk je namreč zahteval kar nekaj izmenjanih elektronskih sporočil, ki so se zvrstila v nekaj dneh, telefonske številke pa na uradni spletni strani muzeja ni. Že res, da so vrata muzeja odprta vse delovne dni med 9. in 15. uro in si obiskovalci lahko v tem času ogledajo aktualno razstavo, a sami smo se želeli med ogledom razstave z vprašanji obrniti tudi na direktorja muzeja. V korespondenci po elektronski pošti je direktor muzeja dr. Željko Oset zapisal, da bo na vprašanja odgovoril pisno, je pa mogoč vodeni ogled. Zaradi Osetove službene poti na dan ogleda nas je po razstavi popeljal mladi kustos muzeja, ki ne želi biti imenovan, saj se, kot je pojasnil, zaradi aktualnega medijskega dogajanja v zvezi z muzejem ne želi izpostavljati. Da podobno morda velja tudi za druge zaposlene, bi lahko sklepali na podlagi ukinjenega zavihka na muzejski spletni strani, kjer so bila še prejšnji teden poleg direktorjevega imena zapisana tudi imena kustosov. Zdaj teh informacij v muzeju več ne posredujejo. Zavihek Zaposleni, ki je na muzejski spletni strani postregel s temi podatki, je sicer ostal, vendar z obvestilom »spletna stran je v izdelavi«. Nam je pa direktor na vprašanje o sestavi muzejske ekipe odgovoril: »Ustanovitelj financira pet delovnih mest.« Na naš odziv, da so odgovori na naša vprašanja zelo kratki, je zapisal, da so odgovori »korektni – kratki in jedrnati. V njih je zajeto bistvo.«

Tehnika snežne kepe

Na vprašanje, kako obsežna je muzejska zbirka, Oset ni neposredno odgovoril, je pa navedel, da so pridobljeni predmeti razvrščeni v naslednje zbirke: civilni in vojaški tekstil ter osebna oprema, priponke in značke, uporabni predmeti, časopisno in propagandno gradivo, osebne zbirke in pričevanja. Glede zbiralne politike je zapisal, da so »uporabili tehniko snežne kepe«. Vendar ta strategija zbiranja muzejskih predmetov od ust do ust po besedah anonimnega muzejskega kustosa ni bila uspešna. Namen je bil, da bi na ta način prišli do ljudi, ki morda niso tako javno izpostavljeni, da bi jih lahko neposredno naslovili, vendar pa morda imajo gradivo, ki bi bilo zanimivo. A kot rečeno, »strategija snežne kepe se ni obnesla, saj ni bilo nekega učinka. Sprva zaradi pomanjkanja medijskega poročanja ni prišlo do javnosti, da muzej išče predmete, zdaj ko se je publiciteta pojavila, a v obliki afere nepričakovanih razsežnosti, pa to ni blagodejno za muzej.«

Trakovi za Pučnikovo ožilje

Razstava Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu je druga začasna razstava, ki so jo v Muzeju slovenske osamosvojitve postavili od njegove ustanovitve leta 2021. Oblikovana je iz dveh delov, zunanjega panojskega in notranjega, kjer zaseda dve majhni sobi. »Razstava se osredotoča na to, kako so Pučnika videli njegovi sodobniki, zato ima težišče na pričevanjih zelo različnega nabora ljudi, ne le politikov, temveč tudi dokaj neznanih Pučnikovih znancev iz njegove rojstne vasi Črešnjevec, torej njegovih sovaščanov, ki so ga poznali iz vsakdanjega življenja,« je pojasnil mladi kustos. Naredili so več kot 30 intervjujev, posnetki pa so na ogled tako na razstavi kot tudi na spletu, ki omogoča virtualni ogled postavitve. Na razstavi je tudi vitrina, v kateri je med drugim mogoče videti Pučnikovo spričevalo, zavrnjeno pismo brata Ivana Pučnika, Pučnikove razprave in plebiscitno glasovnico ter volilno skrinjico, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. V drugi sobi, kjer so na ogled arhivski posnetki in tudi nekaj plakatov, je prostor predviden za »pedagoško-andragoški program«. Del razstave o Pučniku je tudi »umetniška instalacija«, kot jo opredeli zaposleni v muzeju. Kot pojasni kustos, jo je zasnoval direktor muzeja Oset, sicer zgodovinar. Del stropne instalacije so rdeče niti, ki simbolizirajo Pučnikovo ožilje, vozli na njih pa predstavljajo srčne obvode, imel je tri. Rdeče niti, torej Pučnikovo ožilje, nosijo reprodukcije njegovih besedil. »Direktor ima veliko izkušenj s sodobno muzejsko dejavnostjo, na Finskem je delal kot raziskovalec in je s tega vidika strokovnjak, saj je bil v stiku z najsodobnejšimi načini muzejske predstavitve, in domnevam, da mu je všeč simbolizem v muzejskih razstavah,« je na vodenem ogledu kustos pojasnil pod stropno instalacijo, ki povezuje Pučnikove zdravstvene težave z njegovim intelektualnim delom.