»Od tu sva šla s fotografom Tomažem Skaletom na vse konce sveta. Od Helsinkov do Afganistana in še marsikam. Za tunelom pod Gradom zaviješ desno in lahko prideš do Anglije, če je treba, levo do Istanbula in naprej, čez Zmajski most pa denimo do Dunaja,« je nasproti stavbe Kanarček v Kopitarjevi ulici, kjer je sedež časopisne hiše Dnevnik, udeležencem vodenega ogleda Arhitektura v živo, ki je potekal v organizaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, dejal novinar in kolumnist Ervin Hladnik Milharčič. Na sedežu časopisa je zbirališče tega, kar nastaja na terenu in kar pride v hišo še po vseh drugih informacijskih kanalih. Nekoč so bili recimo to med drugim teleprinterji jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug, ki je imela svoje prostore tudi v Kanarčku. Še bolj skrivnosten je bil telefoto, stroj, prek katerega so v analognih časih na Kopitarjevi prejemali agencijske fotografije sveta. V današnjem digitalnem svetu pa je precej neverjetna zgodba o zračni pošti, ki jo je povedal dolgoletni urednik športa na Dnevniku Jože Pogačnik - Jojo. In sicer, kako si je časopisna ekipa za prenos napisanih poročil o jugoslovanskem smučarskem poletnem prvenstvu na ledeniku za pot s Kredarice do Kranja sposodila poštne golobe.
Stavba Ljudske pravice
Kanarčka, kot se je zaradi značilne rumene fasade stavbe časopisno-založniškega podjetja Ljudska pravica prijelo ime, je v petdesetih letih zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. V secesijski palači na vogalu Kopitarjeve in Poljanskega nasipa je od leta 1908 delovala Katoliška tiskarna, kjer so tiskali Slovenca, Domoljuba in Bogoljuba, je časopise naštel Hladnik Milharčič. Leta 1919 so tiskarno preimenovali v Jugoslovansko tiskarno, dokler je ni po vojni prevzelo novoustanovljeno podjetje Ljudska pravica. K obstoječi prvotni stavbi tiskarne je med letoma 1957 in 1961 nato Ravnikar načrtoval novi del ob Kopitarjevi za upravo in redakcije s povezovalnim traktom ter pomožnim objektom tiskarne na dvorišču. Novo stavbno telo, preprost podolgovat blok, je umestil med Plečinkov Peglezen in secesijsko stavbo, v kateri je bila tedaj tiskarna.
Nekdanje tiskarne se dobro spominja Ervin Hladnik Milharčič. »Ko sem v osemdesetih letih prvič prišel sem, ker smo tu tiskali Mladino, je bil to industrijski objekt,« je ob pogledu na današnjo pravno fakulteto pripovedoval na vodenem ogledu. »Po celotni dolžini stavbe je bila rotacija, ki je bila kot vlak.« Na njej so tiskali časopise in jih na drugi strani nalagali na tovornjake za razvoz.
Od betona do plastične mase
Ravnikar je Kanarčka, ki ga je ustvaril v sodelovanju z arhitektom Savinom Severjem in statikom dr. Ervinom Prelogom, zasnoval z relativno skromnimi materiali: liti beton, steklo, plošče iz plastične mase in aluminij. »Zaradi lahke montažne fasade v rumeni barvi se je stavbe prijelo ime Kanarček. Gre za edini barvni akcent v okolici in daje enotno doživetje ambienta, obenem pa gre za tradicionalno barvo v grafični in tiskarski industriji, kot je sam zapisal,« je pojasnila kustosinja Natalija Lapajne iz MAO, ki je na vodenem ogledu podajala arhitekturni kontekst medijske hiše. »V muzeju med drugim hranimo tudi črno-bele fotografije Janeza Kališnika, ki pričajo o arhitektovi izjemni konstrukcijski izraznosti na eni strani in izčiščenem interjerju na drugi. V notranjščini sledimo racionalnemu tlorisu, preprostim stopniščnim ograjam med nadstropji in vgradnim omaram, ki delijo prostor dolgih hodnikov in manjših pisarniških prostorov,« je še dodala kustosinja. S posebno pozornostjo je Ravnikar oblikoval tudi izložbena okna v arkadah in arhitekturne detajle v knjigarni na vogalu.
Na arhivskih fotografijah je mogoče tudi videti, kako je bila tiskarsko-časopisna mikrolokacija nekoč drugačna. Preden so med tiskarno in Kanarčkom prav tako po Ravnikarjevih načrtih v letih 1981 in 1982 dozidali novo stavbo, ki je citat arhitektovega Ferantovega vrta, sta bila objekta povezana z imenitnim zastekljenim koridorjem na betonskih nosilcih. Ti so »sloneli na strehi strojnice v kleti, kjer je bilo s ceste mogoče videti stare tiskarske stroje,« je še izpostavila Lapajnetova. Ravnikarjeva stavba ob Kanarčku pa je njegovo pozno delo, ki je bilo manj publicirano in je širši javnosti manj poznano.
Od hrupnih pisalnih strojev
do tihih računalnikov
Na pohodu po časopisni hiši je Ervin Hladnik Milharčič opozoril še na eno spremembo, ki jo je tehnološki razvoj prinesel novinarskemu delu. »V teh dveh zgradbah si morate predstavljati neznosen hrup, saj se je nekoč ves dan in še globoko v noč slišalo zvoke pisalnih strojev, in to različnih generacij hkrati.« Od mehaničnih do električnih pisalnih strojev, in vsak je imel svoj ritem, vse od klasike do hip hopa. Ko so prišli računalniki, so ti po Milharčičevih besedah prinesli dvoje: tišino in drugačno narativno strukturo besedil. »Pri strukturiranju besedila je pisec upošteval tehnologijo izdelave časopisa, saj je na začetek stlačil vse, kar je želel povedati, konec pa je bil tak, da če je bil članek predolg, se ga je dalo odrezati in nisi nič zamudil, če ga nisi prebral.« Medtem ko je danes po Milharčičevih besedah ravno obratno, ker predpostavljamo, da bo bralcu uspelo priti do konca besedila in da bo veselje dobil šele na koncu.
