Na vrtu proučevalca in gojitelja mesojedih rastlin te dni potekajo priprave na zimovanje, kar pomeni predvsem selitev nekaterih vrst v zunanji in notranji rastlinjak. Najbolj eksotični primerki mesojedk, med katerimi so brezskrbnice (rod Nepenthes), pri Juretu Slatnerju prezimijo v rastlinjaku v dnevni sobi. Ker so noči že mrzle, jih je že prenesel v notranje prostore, kjer je življenjski prostor zanje naredil v vitrinah, ki jih je opremil s sistemom za vlaženje, zračenje in svetlobo, s čimer ustvarja razmere tropske džungle. Brezskrbnice, ki jih ljubiteljski botanik goji v Trzinu, sicer rastejo v Maleziji, Indoneziji, na Borneu in Javi ter drugih območjih jugovzhodne Azije. Gre za mesojedke, ki žuželke lovijo z vrčkom in jih v naših cvetličarnah najdemo predvsem kot križance, v Maleziji pa domačini tekočino iz vrčkov uporabljajo za zdravljenje vnetih oči, astmo, blaženje porodnih bolečin in zdravljenje opeklin. Prazni vrčki se znajdejo tudi na krožnikih v obliki jedi, podobnih polnjenim paprikam.
Rastline, ki so vznemirjale znanost
Mesojede rastline so s svojo posebnostjo pred stoletji burile znanstvene kroge, še vedno pa poganjajo domišljijske svetove. Tako so poleg tega, da so zastopane v mitih in legendah, tudi del popularne kulture. Nastopajo v grozljivkah, komedijah in risankah. V znanosti se jim je prelomno posvetil Darwin, ki je leta 1875 na glavo postavil do takrat neizpodbitno dejstvo, da živali jedo rastline, in ne obratno. Darwin je bil tisti znanstvenik, ki si je upal objaviti knjigo o rastlinah, ki lahko prebavijo žuželke. Zgodovino mesojedk v svoji knjigi Mesojede rastline: lepotice in zveri popisuje Jure Slatner. Priročnik o lastnostih in gojenju mesojedk je del izobraževalne dejavnosti ljubiteljskega botanika, ki svojo zbirko občasno tudi razstavlja in na različnih sejmih o tem tudi predava. Prav tako ima že dolgo svojo botanično spletno stran, pripravlja pa še priročnik o mesojedkah, ki rastejo v Sloveniji.
Žužkojede rastline, kot so jim nekoč tudi rekli, živali lovijo na tri načine. Z že omenjenimi vrčki, lepilom na svojih listih ali pa tako, da žival ujamejo v past, ki se zapre. Med slednjimi so popularne muholovke, ki jih ima seveda tudi Slatner na svojem vrtu. Ob pogledu nanje poznavalec razbije mit, da je mesojedke treba hraniti z žuželkami. »Sam se jih nič ne dotikam, skrbim le za to, da imajo dovolj vode, in včasih na vrt prinesem malo postarane mačje hrane, da privabi muhe. Medtem ko preletavajo mesojedke in na njih počivajo, se množično ujamejo, rastline pa jih prebavljajo kakšen teden.« Kakšen je denimo sezonski izplen žuželk v saraceniji – mesojedki z vzhodne obale – sogovornik pokaže, ko razpre enega od njenih vrčkov, v katerem se je od maja nabrala večcentimetrska gomila teles žuželk. »Nekatere mesojedke nimajo encima za hitin, oklep žuželk, bodo pa ostanki živali z razkrajanjem postali gnojilo za okoliške rastline,« naravne procese pojasni sogovornik.
Preživetvena strategija rastlin
Mesojede rastline, ki živali privabljajo na različne načine, s svojimi atraktivnimi listi in cvetovi z dišečim nektarjem, ujete žuželke, ki so redko večje od pet centimetrov, z ustreznimi encimi prebavijo in vsrkajo hranilne snovi, med njimi predvsem dušik. »Mesojedstvo je izhod v sili, preživetvena strategija, saj te rastline praviloma rastejo na mineralno revnih mokriščih in stalno mokrih skalnatih terenih, kjer voda odnese vse rudnine.« Z žužkojedstvom torej preživijo.Na svetu je znanih več kot 700 vrst rastlin, ki se vsaj občasno hranijo z živalmi, med katerimi se poleg muh, komarjev in os lahko znajdejo tudi polži, raki, pajki in celo majhni vretenčarji. V Sloveniji, na majhni površini, raste nadpovprečno veliko vrst mesojedk. Devet jih je že prepoznanih, v prihodnje pa bodo strokovnjaki morda priznali še kakšno, pripoveduje Slatner. Med naravnimi rastišči v Ljubljani našteje območje ob živalskem vrtu v smeri proti Kosezam, v okolici pa naravni rezervat Mali plac pri Bevkah na Ljubljanskem barju, kjer rastejo kar tri avtohtone vrste – južna mešinka ter srednja in okroglolistna rosika. »Vse tri so redke in ogrožene, ker je njihov življenjski prostor omejen, načenjajo pa ga tudi invazivne vrste.«
Za mesojedke, ki naj bi bile zahtevne za domače gojenje, Slatner ugotavlja, da je problem v tem, da jim ljudje kot sobnim rastlinam največkrat ne omogočijo zimskega počitka in zato po enem letu propadejo. Mesojedke zahtevajo natančno nego, ki se začne s posnemanjem njihovega domačega podnebja. Tiste, ki preživljajo mrzle zime, je treba v tem delu leta, če ni drugega hladnega prostora zanje, v lončkih za kakšne tri ali štiri mesece dati v hladilnik ali klet, pravi ljubiteljski botanik.
