Na arhivski fotografiji je podoba Cukrarne z obrisi življenja v njej spomladi 1967. Eden najpomembnejših industrijskih objektov iz začetka 19. stoletja na Slovenskem, kjer so nekoč proizvajali sladkor, je bil ob koncu 19. stoletja tudi zatočišče predstavnikov slovenske moderne Dragotina Ketteja, Josipa Murna - Aleksandrova, Ivana Cankarja in Otona Župančiča.
Po drugi svetovni vojni je Cukrarna spet sprejemala socialno ogrožene in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. V poslopju so prenočevali tudi prodajalci z ljubljanske tržnice.
V osemdesetih letih je zaradi slabih bivalnih razmer, ki so vladale v njej, začela veljati za ljubljansko sramoto.
Iz sodobnega časa se je lahko spomnimo, kako je po tistem, ko so jo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja izpraznili, da bi jo spremenili v nakupovalno središče, leta samevala in propadala. Čez čas so za njo nastali drugi načrti, leta 2021 so spomeniško zaščiten objekt prenovili v prizorišče sodobne umetnosti.
