»Kar nekaj ljudi me je razočaralo, tudi jezna sem bila na koga, a ravno to mi je v najtežjem obdobju dalo moč za naprej. Vse tiste ljudi iz moje okolice, ki jih imenujem inkasanti in sprenevedavci, sem pustila za seboj in šla naprej. Še posebno težko je bilo po koncu mandata, ko so me doletele številne lažne obtožbe in ovadbe, ki so jim sledili dolgotrajni postopki na sodiščih, v katerih sem po dolgih sedmih letih navsezadnje dokazala, da v svojem županskem mandatu nisem ničesar naredila narobe,« se danes spominja nekdanja ljubljanska županja Viktorija Potočnik, bolj znana kot Vika Potočnik, ki je zdaj direktorica Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih. O tem, kaj jo je pripeljalo v ljubljansko mestno hišo, kamor je prišla kot že uveljavljena političarka, pove:
»Po tistem, ko na volitvah leta 1996 nisem več želela kandidirati za poslanko v državnem zboru, sem po Ruplovem predčasnem odstopu s funkcije ljubljanskega župana začutila nov izziv. Od tedaj, ko so me starši kot petletno deklico prvič pripeljali v Ljubljano, je to mesto v mojem srcu. Prav v Ljubljani sem kot študentka pedagogike lahko razprla krila in poletela v življenje. Zdaj sem že desetletja ponosna Ljubljančanka, hkrati pa se še vedno rada vračam v svoj rojstni kraj. A če se ozrem nazaj, mi kot županji nikakor ni bilo lahko. Kot ženska in še priseljenka iz malih Bučkovcev v Prlekiji sem na svoj račun slišala marsikatero pikro in zlobno pripombo. A ostaja dejstvo, da sem bila v resnici prva neposredno izvoljena županja, prej Tina Tomlje in Nuša Kerševan sta bili namreč uradno še predsednici skupščine mesta Ljubljane.«
Županja prestolnice je postala po predčasnih županskih volitvah avgusta 1997, ker se je dotedanji župan Dimitrij Rupel sredi mandata odločil, da bo slovenski veleposlanik v ZDA. Januarja naslednje leto je na rednih volitvah v prvem krogu zbrala 53 odstotkov volilnih glasov. Leta 2002 je kandidirala še enkrat, vendar jo je v drugem krogu nekoliko nepričakovano premagala Danica Simšič iz stranke SD.
Preden je postala županja prestolnice, je Vika Potočnik že kar precej časa delovala v politiki. Svojo politično kariero je namreč začela že v študentskih letih, ko je predsedovala univerzitetni in mestni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Med letoma 1986 in 1990 je bila poslanka v republiški in zvezni skupščini Socialistične federativne republike Jugoslavije, od leta 1990 do 1996 pa poslanka Državnega zbora Republike Slovenije.
Z županjo Viko Potočnik je tako slovenska prestolnica pričakala leto 2000 in v njenem mandatu gostila številne ugledne obiskovalce z vsega sveta, od predstavnikov domala vseh evropskih kraljevih družin do ameriške prve dame Hillary Clinton. Ko je Ljubljano obiskal britanski prestolonaslednik princ Charles, so mu pokazali ljubljansko tržnico. Vika Potočnik se spomni, kako se je uprla, ko so zaradi njegovega varovanja želeli postaviti ograjo, da mu Ljubljančani ne bi prišli preblizu. Pa še anekdoto s tega obiska hrani za knjigo o svojem življenju, ki bo morda nekoč prišla na knjižne police. Še danes ne ve, kako se je to zgodilo, a očitno sta se v nekem trenutku ob sprehodu med stojnicami s princem držala za roko. Tujim fotografom in novinarjem, ki so spremljali princa Charlesa, prizor ni ušel. Domala vsi so ga posneli in se pozanimali o njegovi spremljevalki. Nekdanja ljubljanska županja se tako še danes nasmeji ob pogledu na izrezek iz enega od tujih časopisov s pretežno »trač« novicami, v katerem so se v naslovu spraševali, ali je princ Charles našel novo ljubezen na Balkanu.
Tri državne sramote v prestolnici
»Ljubljana se je zadnja leta zelo razvila, veliko se je zgradilo, mesto je postajalo vsako leto lepše in dodobra spremenilo svojo podobo. Sama se še posebno razveselim vsakega na novo posajenega drevesa. Čas epidemije koronavirusa pa prinaša nova spoznanja, upam, da tudi, kar zadeva razvoj slovenskega glavnega mesta v prihodnosti. Po mojem prepričanju smo dosegli zgornjo mejo dosedanjega razvoja in prihaja čas za mehkejšo varianto in drugačne poudarke razvoja. Za takšne, ki bodo prispevali k temu, da bo mesto še prijaznejše za Ljubljančane vseh generacij, s poudarki na znanosti in kulturi. Vse več meščanov potrebuje oskrbo na domu, ki jo bo nujno še razvijati in poskrbeti za socialno šibkih meščane… Eno od vprašanj je, koliko trgovskih centrov in hotelov še potrebujemo. Že v svojem mandatu sem se upirala nadaljnji gradnji velikih nakupovalnih središč, saj je že takratna raziskava pokazala, da jih ima Ljubljana glede na število prebivalcev že dovolj,« Vika Potočnik razmišlja o prihodnjem razvoju glavnega mesta.
»Se mi je pa ondan kar milo storilo, ko sem videla posnetke, na katerih je sedanji župan Zoran Janković z ministrom za infrastrukturo Jernejem Vrtovcem podpisoval memorandum o vlaganju v ljubljanski potniški center. Res držim pesti, da bi se ta načrt tokrat končno uresničil, saj imam tudi sama v albumu kar nekaj fotografij s podobnih podpisovanj. A vsa ta leta doslej nobena vlada glede tega ni imela primernega odnosa do svojega glavnega mesta. Zato nam ostajajo trije veliki, več desetletij neuresničeni načrti, ki so velika sramota za državo, ne za Ljubljano, ki je zanje že zagotovila zemljišča. Poleg avtobusne in železniške postaje mislim še na Narodno in univerzitetno knjižnico ter na novo zgradbo za sodišče.«
Zemljišče za Stožice
O tem, na kaj je ponosna, ko se spominja svojega županskega obdobja v prestolnici, pravi: »Med drugim smo v mojem mandatu za potrebe stanovanjske in druge gradnje kupili precej zemljišč, tudi tisto, na katerem danes stoji športni park Stožice. Zelo sem ponosna, da smo že tedaj na ravni mesta vzpostavili oskrbo na domu, uredili delitveno bilanco z obljubljanskimi občinami in da sem komunalno-energetski holding, po katerem so nekateri imeli precej apetitov, vrnila v mesto.«
Je pa seveda kar nekaj razlik med njenim in županovanjem Zorana Jankovića: »Sama sem kot županja imela precej težav, saj sem imela nasprotnike ne le v opoziciji, temveč tudi v koaliciji, v stranki SD. V tej so pozneje, ko je bila županja njihova Danica Simšič, skušali ustaviti določene projekte, med drugim tudi vzpenjačo na Ljubljanski grad, češ da je Ljubljana in Ljubljančani ne potrebujejo. Vzpenjača je medtem povsem upravičila svoj namen, škoda le, da nismo zastavili dvotirne. Sedanjemu županu sem zato omenila, da se bo tudi Ljubljana prej ali slej morala lotiti svojega drugega tira. Tudi medijev nisem imela na svoji strani. Poleg tega v mojem času nismo imeli na voljo evropskih sredstev, s pomočjo katerih je mogoče postoriti marsikaj koristnega za mesto.«
Še danes je hvaležna za odlične sodelavce, od katerih posebej omeni najbližje: Katjo Skočir, nepogrešljivo tajnico več županov, Marka Morela, vodjo mestnega protokola, ki so ga za nasvet o kakšni protokolarni zagati pogosto vprašali tudi z republiškega protokola, in Nežo Vodušek, sekretarko mestnega sveta in veliko poznavalko lokalne samouprave.
Eden od njenih sopotnikov in eden redkih, ki so ji tako rekoč do konca stali ob strani, je bil pisatelj in dolgoletni član mestnega sveta, pokojni Peter Božič. Proti koncu življenja je v intervjuju za Playboy med drugim povedal: »Jankoviću je vendarle pomagalo to, da je Vika kupila veliko zemljišč, da lahko Janković zdaj sploh gradi, ker drugače ne bi mogel, da je Vika pripeljala nazaj holding, ki so ga odpeljali s 40 do 50 milijardami obratnih sredstev. Osnovna Daničina (Simšič, op. a.) napaka, pa ne njena, ampak njene stranke, je bila pa ta, da ni smela, preprosto ni smela nadaljevati Vikinih projektov…«
Uživa v delu z mladimi
Politiko je zamenjala za delo z mladimi, v katerem zelo uživa: »Vsa moja energija je namenjena ustvarjalni mladi generaciji v okviru Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih, ki ga vodim petnajst let. Počasi zaključujem poklicni del, a še ne nameravam odnehati. Vesela sem, da je mestna občina po dolgotrajnem postopku denacionalizacije končno postala lastnica zgradbe Baragovega semenišča, v katerem domuje tudi Pionirski dom. Posebno se veselim, da bodo zgradbo prenovili, kar pa bom dočakala že kot upokojenka.«
Na vprašanje, ali je politiki dokončno pomahala v slovo ali jo bomo morda spet kdaj srečali v vlogi političarke, kot jo marsikdo še vedno vidi, pa odgovori: »Politiko puščam za seboj. Znanja in izkušenj je veliko in z veseljem jih delim z mladimi.«
