Živo rdeča zastava 101 GTL 55 letnik 1986, parkirana pred eno od vrstnih hiš v ljubljanski Šiški, v jutranjih urah ni zbujala pretirane pozornosti. Njen lastnik Igor Perko jo je že pred našim prihodom pripeljal iz garaže, kjer je vsa ta leta delala družbo štiri leta starejši sestri, le da se ta ponaša z belo barvo karoserije. »V nasprotju s prvo, v kateri je bilo še veliko v 80. letih uvoženih italijanskih Fiatovih delov, so za rdečo stoenko večino komponent proizvajali v srbskem Kragujevcu,« je razložil Perko, medtem ko je dvignil pokrov motorja. Ob glasnem vau – na motorju in drugih delih pod pokrovom ni bilo videti niti pikice olja ali rje – je Perko s ponosom povedal: »Vidi se, kako skrbno je bila negovana. Oče, ki je bil tudi njen prvi in edini lastnik, je v njeno vzdrževanje vložil veliko truda in energije.« Mlajši brat Iztok, ki se je tudi sam pridružil slovesu družinskega avtomobila, je omenil, da je družina v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja vozila Volkswagnovega hrošča. »Ker je avto v letih 1985 začel rjaveti kljub očetovemu trudu z rednimi popravili podvozja in pločevine, se je odločil, da je čas za nakup novega avtomobila. Čeprav si je želel kupiti golfa, je bil ta cenovno, ker so starši odplačevali že kredit za hišo, težko dosegljiv. Na novo vozilo bi morali tudi čakati leto dni,« je povedal Iztok Perko, brat Igor pa ga je spomnil, da je družinski prijatelj Edi Bauman že imel v garaži stoenko letnik 1971 in je očeta navdušil nad tem vozilom. »Pa tudi dobavni rok je bil krajši. Na avto smo čakali le tri mesece in cenovno so si ga starši lažje privoščili.« Zastava je v družino Perko prišla malo pred novim letom. »Kot otroka so me najbolj očarali velik prtljažnik, štiri vrata in udobni sedeži,« se je spominjal Iztok in dodal, da se po 37 letih še vedno, ko stopi v garažo družinske hiše, spomni na vonj po novem avtomobilu.
Švercali čokolado in pomaranče
Oba brata imata lepe spomine tudi na družinske izlete v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Hrošč, ki je v garaži še nekaj let sobival z mlajšo stoenko, je bil namenjen za gorske in makadamske ture. »Z njim smo pogosto šli na Pokljuko, zato pa je bila vedno zglancana stoenka namenjena za nobel izlete in praznovanja. Po letu dni pa smo se s stoenko tudi že odpravili na poletne počitnice – tako smo na streho avtomobila namestili prtljažnik in na njega vso opremo za kampiranje, od šotora do stolov in klopi – na Rab, pozneje tudi na Krk. Tako opremljeni smo brez težav premagali vse ovinke in vzpone skozi Gorski kotar, brez klime, imeli smo rusko klimo na odprto okno,« je povedal Iztok in dodal, da se je na zadnji klopi avtomobila z njimi na počitnice vozila tudi mačka. »Lahko si mislite, da je bila med vožnjo povsod,« je še dodal Iztok. Konec 80. let, ko je družino prišla iz Švice pozdravit teta Ivica, so se s stoenko skupaj odpeljali na izlet v Celovec k drugi teti. »Brez težav se nas je pet posedlo v avto. Od Celovca do Beljaka, kjer sta živeli obe drugi teti, smo se nato čez Korensko sedlo vrnili domov,« je povedal Iztok in se pri tem spomnil še na dobre stare čase švercanja. »Kolikokrat smo iz Celovca v takrat še Jugoslavijo vozili računalniške komponente, pa čokolado in vedno še kilogram ali dva pomaranč.«
Stoenka tudi poročna limuzina
Z družinsko rdečo puščico sta se v mladosti vozila tudi oba sinova. Predvsem najmlajši Iztok ima lepe spomine na te čase. »Oče mi je večkrat posodil stoenko za kakšen žur ali pa če sem peljal kakšno družbo, pozneje tudi prijateljico, po letu 1990 tudi Matejo, ko še nisva imela svojega avtomobila,« je povedal Iztok. Na vprašanje, ali ga je moral po vrnitvi tudi temeljito očistiti, je iskreno priznal: »Z Igorjem nikoli nisva očistila avtomobila dovolj dobro, da bi bil oče zadovoljen. Saj veste, mladi smo bili radi hitri in površni.« Konec aprila 2011, ko sta se poročila Igor in Lea, je ponosni oče popeljal oba mladoporočenca. In tako je rdeča stoenka postala tudi poročna limuzina.
Po očetovi smrti sta sinova prevzela skrbništvo nad obema avtomobiloma. Mlajši sin Iztok je dobil belo stoenko, ki jo je oče dobil od že omenjenega prijatelja Baumana, ker jo ta pri svojih 95 letih zaradi vrtoglavic ni upal več voziti. Starejši Igor pa je od leta 2010 vestno skrbel za vsa mehanska popravila in redna vzdrževanja na rdeči stoenki. »Težav z rezervnimi deli nisem nikoli imel. Do najbolj težko dobavljivih so mi pomagali tudi člani kluba ljubiteljev avtomobilov zastava, drugo je imel na zalogi moj mehanik. Avto je pridobil tudi certifikat SVS in je deklarirano, originalno in tudi tehnično izpravno, kar potrjuje tudi certifikat, ki ga bom predal Tehniškemu muzeju Bistra,« je povedal Igor Perko, preden je še zadnjič sedel v avto in se počasi mimo stare Plečnikove cerkve po cesti skozi Črno vas odpeljal proti Bistri, kjer je na grajskem dvorišču še nekaj časa kot prava dama pozirala obiskovalcem muzeja.
