Prodajalka zelenjave ima s svojimi strankami zelo prisrčen odnos. »Poznamo se po imenu, tako se navežemo drug na drugega. Imamo domač, prijateljski odnos,« pripoveduje Mija Mrčun, medtem ko na tehtnico nalaga kumare iz rastlinjaka za enega od svojih rednih kupcev, ki ob tem pove, da se mora tokrat pri nakupu zelenjave držati nazaj. Potrebuje je namreč le za nekaj dni, saj nato za nekaj časa odhaja na Bližnji vzhod. Ljubljanska branjevka tržnico, ki ni zgolj kraj trgovanja, temveč tudi prostor srečevanja, druženja in drugih oblik družbene izmenjave, doživlja skoraj vsak dan, in to že več kot pet desetletij. »Vse sorte poklepetamo, o veselih in žalostnih dogodkih,« pravi prodajalka, ki ji kupci med izbiranjem solate, korenja, čebule in drugega povedo kaj o svojem delu, dopustu, družini, tudi politiki ali pa jo vprašajo za kakšen recept, pehtranko, recimo.
Ob jutrih branjevke poklepetajo tudi med sabo. Včasih so se usedle in skupaj spile kavo v lokalu na drugi strani Vodnikovega trga, odkar ga ni več, se ob kavi podružijo kar ob stojnicah. »Ob osmih moramo nato z avtom tako in tako ven, zdaj nas imajo kot naštempljane,« na sodobni urnik ljubljanske tržnice spomni branjevka, ki ob tem pripomni, da se je na tržnici marsikaj spremenilo. Pravzaprav toliko, da si je težko predstavljati, kako je bilo včasih.
Nekoč pet, danes 30 vrst zelenjave
»Nekoč smo imeli na stojnicah po pet vrst zelenjave, zdaj jih moraš imeti 30, zato imamo na kmetiji rastlinjake. Včasih je bilo res samo sezonsko, zdaj moraš skoraj vse leto imeti vse,« o družbenih spremembah, ki se poznajo tudi na tak način, pripoveduje Mija Mrčun. Nekdaj se je na tržnico pripeljala sama z avtom in prikolico, zložila zelenjavo na stojnico, prodajala in šla ob enih domov. »Prihajala sem tudi ob petih zjutraj, ker je veliko žensk nakupovalo pred službo, ki so jo začele ob šestih. Ob dveh so šle nato domov in skuhale kosilo. Zdaj tega ni več, do devetih ali desetih ni kupcev,« tudi pove branjevka, ki je odraščala na kmetiji v Sneberjah, od koder se je nato poročila na veliko kmetijo čez Savo v Šentjakob, v zaselek Soteška pot. »Ko sva bila z možem mlada, sva imela še krave, jih molzla … Takrat nisem vsak dan hodila na tržnico, le dva- do trikrat na teden, vmes sva sejala, skrbela za živino in pridelek.« Zdaj Mija Mrčun na tržnico prihaja od torka do sobote, z izjemo kakšnega dneva, ko je na kmetiji preveč dela. Od doma z možem in sinom odrine ob šestih, uro kasneje zelenjavo zložijo na stojnico, ob pol treh, ko spet odprejo zapornico, pa gre branjevka po navadi domov. Kot pravi, svoje delo obožuje, tako na njivi kot na tržnici, rada ima ljudi in rada se pogovarja.
Nekoč je bilo veliko več stojnic
Ko na enem mestu preživiš več kot 50 let, je težko, da ne bi delal primerjav med nekoč in danes. »Veste, kako je bila tržnica včasih polna s stojnicami. Vsi vogali so bili polni,« se jugoslovanskega obdobja spominja sogovornica. To so bili tisti časi, ko na tržnici niso bile le lokalne branjevke, temveč so tu prodajali tudi pridelek iz Dalmacije in Srbije. »Koliko je bilo vsega. Dalmatinke so z ledenko, blitvo in špinačo prišle pozimi, spomladi pa kmetovalci iz Srbije z mehko solato. Tu so bili celi kupi solate.« A to je bilo veliko pred evropskimi časi, kot jim pravi sogovornica. Pred razmahom nakupovalnih centrov in velikih živilskih trgovin, takrat, ko je bila slika prodaje na tržnici čisto drugačna in »kšeft« prav tako.
