V dnevni sobi Mladih zmajev v Tugomerjevi ulici v Ljubljani nas je prvi pozdravil Ben, majhen štirinožni jorki. Skupaj z lastnico, devetnajstletno Marijo Marinkovsko Andev, prihaja vsak dan, zato je neznancev vajen. »K zmajem me je pripeljal nekaj let mlajši deček, s katerim sem prvi dan v novem naselju igrala nogomet. Od takrat pridem vsak dan, zadnja štiri leta sem tudi sama prostovoljka,« nam je povedala dijakinja četrtega letnika srednje zdravstvene šole. Poleg Marije, ki je zmajčica od svojega šestega leta, ko se je z družino preselila v Šiško, je stalnica ekipe tudi Aljoša Bokan, ki je v dnevni sobi pred časom razstavljal svoje fotografije.

Povezovanje s prostovoljci
iz tujine

Mladi zmaji vstopajo v petnajsto leto svojih aktivnosti, v tem času pa so v okviru številnih delavnic prostore nekdanje knjižnice Šiška uredili po svoje. »Dnevna soba gosti do 15 uporabnikov, največ je srednješolcev. Veliko se pogovarjamo, ponudimo jim tudi različne delavnice, izobraževanja in tečaje. Pogosto jih podpremo pri pomembnem koraku na trgu dela,« je povedala vodja centra Katja Škorič in dodala, da skupaj z mentorico Nino Orlič spodbujata odprto komunikacijo s prostovoljci, ki v okviru Evropske solidarnostne enote pridejo v Ljubljano. »Potrudiva se, da prostovoljci, ki pridejo k nam v okviru integrirane prakse, prispevajo s svojim programom. Od vsakega posameznika želimo, da pogleda vase in najde tisto, s čimer lahko doprinese k našim programom,« je povedala Škoričeva in dodala, da je tako k njim pred časom prišla tudi Turkinja Derya Yavuz. »Kot prostovoljka je pripravila mladinsko pobudo za program, s katerim predstavlja svojo kulturo preko kulinarike,« je še povedala Škoričeva.

Mlada Turkinja, ki je kar šest let kuhala v restavraciji ob Črnem morju, slabo govori angleško, tudi slovensko le kakšno besedo. Tako si družba pomaga s spletnim prevajalnikom, Marija, ki ima korenine v Makedoniji, pa dodaja, da je kar nekaj besed podobnih njenemu maternemu jeziku. »Veliko je pogovarjanja z rokami, obvladamo pantomimo, predvsem pa je veliko smeha,« je dejala najstnica in v smehu povabila: »Po želji se lahko tudi pogovorimo o turških žajfnicah in pogledamo v skodelico s kavno usedlino, kaj nam prinaša usoda. Derya to res obvlada.«

Slastni turški »ravioli«

Ker nas turške telenovele niso prepričale, smo ob poslušanju turške pop glasbe izkoristili čas in med tem, ko je Derya v majhni kuhinji pripravljala sestavine za kulinarično delavnico, poklepetali z njenima prijateljema. Oba, Alper Yurttas, študent, ki je v Ljubljano prišel januarja letos, in Begum Galipoglu, ki v prestolnici živi in dela že dlje časa, se tukaj počutita odlično. Begum celo razmišlja, da bi si poiskala redno službo in ostala. »Tako lepo in mirno je tukaj. Tudi ljudje so prijazni,« je povedala Turkinja, ki živi v Carigradu in odlično govori angleško. »Uh, slovenščina je res težka. Spoli in dvojina – pri nas je vse ono,« je dejala v smehu in tudi ves čas pomagala pri komunikaciji s prijateljico. »Jed, ki jo bo pripravila, je tipična turška, a je zanimivo, da je pri nas nikoli ne pripravljamo doma. Kupimo jo sveže pripravljeno v marketu,« je pojasnila in opisala, da gre v bistvu za raviole. V testo, narejeno iz jajc in moke ter na tanko razvaljano, v majhne kvadratke zvijemo meso ali zelenjavo, kuhamo v kropu in postrežemo z jogurtom in česnom, nekaterim bolj ustreza paradižnikova omaka. »Jed je pogosto na naših krožnikih, saj se hitro skuha,« je še povedala mladenka, ki sama kuha tudi dvakrat na dan. Za razliko od Alperja, ki je navdušen nad praktičnostjo študentskih bonov. »Kadar se lotim kuhanja, navadno najprej pokličem mamo, da mi svetuje,« je v smehu povedal študent, ki prihaja iz Izmirja.

Več kot očitno vajena sodelovanja z vajenci v kuhinji je kuharska mojstrica vsakemu posebej pomagala usvojiti oblikovanje »raviolov«. Tudi mali Ivi, ki je sredi delavnice prišla na obisk k zmajem. Kot nam je uspelo izvedeti, je dan prej že imela valjar v roki, saj je iz plastelina »pekla« mavrične piškote. In okus jedi? Za oblizniti prste, saj so za pridih Orienta svoje dodale tudi začimbe. Derya je sicer povedala, da jih v Ljubljani ni težko dobiti, a niso prave. »Po vsej verjetnosti so pripeljane iz Nemčije,« je dodala in priznala, da si bolj kot vse želi najti v Ljubljani restavracijo, kjer bi ji dali priložnost in jo tudi zaposlili.