Ljubljana zadnje čase dobiva precej novih nebotičnikov. Kot izstopajoče stavbe praviloma izzovejo različne reakcije meščanov, ki se največkrat gibljejo v polju estetike ali osebnega okusa. Pa vendar so nebotičniki vse prej kot osebne ekspresije.

Urbanisti nebotičnike imenujejo višinski poudarki. Morda je presenetljivo, a tudi urbanisti jih pri nas obravnavajo predvsem estetsko, in to z vidika precej ozke doktrine. Ta narekuje, da naj nebotičniki stojijo predvsem na križiščih velikih cest in da je dobro, če se jih vidi vzdolž pomembnejših cest. Pa tudi če pri tem zakrijejo pogled na Alpe ali grad, na primer.

A urbanizem naj ne bi skrbel samo za videz mesta, temveč predvsem za usklajeno načrtovanje vseh njegovih podsistemov. Z vidika načrtovanja mesta nebotičniki pomenijo predvsem zgostitev stanovalcev ali delovnih mest na majhnem prostoru. In še kako pomembno je, kam umestimo takšne zgostitve. Veliko število uporabnikov potrebuje veliko infrastrukture, pa tudi igrišča, parke, trgovine, vrtce, šole, knjižnice. Nerodno umeščena zgostitev ne bo povzročila le visokih stroškov za gradnjo in vzdrževanje infrastrukture, ampak predvsem tudi veliko nepotrebnih poti.

Po eni strani je torej pomembno, da so nebotičniki čim bližje obstoječi zmogljivi infrastrukturi, po drugi strani pa je treba poskrbeti za kakovostno bivanje njihovih uporabnikov. Čim boljši zrak, čim manj hrupa, dovolj odprtega prostora z visokimi drevesi. Nerodno je, da se križišča prometnih cest, kamor urbanisti največkrat umeščajo nebotičnike, pri tem ne obnesejo najbolje. In paradoksalno imajo lokacije ob križiščih težave tudi z dostopnostjo, saj ob njih ni lahko urediti niti postajališč javnega prometa niti priključnih cest. Za stavbe z veliko prebivalci ali delovnimi mesti so zato boljše lokacije ob glavnih arterijah javnega prometa, a odmaknjene od glavnih križišč. Nekako tako, kot so umeščena središča sosesk iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bile urbanistične doktrine manj vizualne in bolj funkcionalne. Ali pa tako, kot svetujejo sodobnejši koncepti na javnem prometu temelječega razvoja mest.

Morda je torej čas za prevetritev urbanističnih doktrin pri umeščanju nebotičnikov. Pri tem je ključno izhajati iz novih izzivov in ciljev razvoja mesta, iz podatkov, izračunov in strokovnih razprav, ne pa iz pobud investitorjev. Mogoče bi bilo smiselno razmisliti tudi o malo bolj strogih oblikovalskih usmeritvah. Ker res ne vem, ali bomo meščani prenesli še en zlat egotrip.