Tisti čas v letu je, ko je mogoče z malo muje in tako rekoč brez stroškov vsak dan prisluhniti koncertu: zadošča, da odprete okno in v prostor bo začelo polzeti žvrgolenje ptic. Najglasnejše so o mraku in zori. Najzgodnejše začno zjutraj okrog petih – če nad človekom visi Damoklejev meč kolumne in ne ve prav dobro, o čem že spet pisati, se zbuja ob čudnih urah – potem se jim počasi pridružijo še druge. Kaj kmalu se v spevno jutranje žgolenje kot zvok posebno rezkega glasbila vmešajo tudi kriki vran. Tako kot ne navdušujejo s svojim videzom, je tudi njihovo oglašanje večini mrzko. Pa vendar je njihovo res nespevno vreščanje še najbliže človeški govorici – z različnimi kriki, ki pomenijo različne stvari, se sporazumevajo.
Da so vrane naše someščanke šele zadnjih nekaj desetletij, je napačna domneva. Zgodovinski viri razkrivajo, da so bile še pred 300 leti običajne mestne ptice, vendar so se umaknile, ko so jih ljudje v 18. in 19. stoletju načrtno iztrebljali, je o njih med drugim mogoče prebrati v imenitni brošuri Ptice Ljubljane in okolice (Davorin Tome, Al Vrezec, Dejan Bordjan). Nobena skrivnost ni, da so vrane izjemno inteligentne. Prav tako je jasno, da večina ljudi do njih ne premore dosti naklonjenosti. Ima to morda opraviti s tem, da od ptic pričakujejo, da so ljubke in krotke in da lepo pojejo, ne pa da jih ustrahujejo, jim ugovarjajo in se jim celo rogajo? Do solz me je nasmejala zgodba sosede, ki je na okensko polico nepremišljeno odložila plastično posodico s hrano. Seveda ni minilo dolgo, da jo je odkrila ena od v soseščini gnezdečih vran. Ker je ni mogla odpreti kar tam na polici, je z njo vred pač odletela. Soseda pa za njo – po stopnicah dol in na cesto! In tako sta stali in se gledali in merili moči, dokler vrana ni spustila plena iz kljuna. Pa še to samo zato, ker posodice ni mogla odpreti, je ogorčeno zaključila soseda.
Ne morem si kaj, da me ne bi inteligenca vran navduševala. Skoraj prepričana sem, da so se kot inteligentna bitja tudi one skozi zgodovino prilagajale novim okoliščinam in da bi se vrane iz 18. stoletja, če bi srečale današnje vrane, samo začudeno opazovale. Prav tako me nič ne more omajati v prepričanju, da z najbolj razbeljenim sovraštvom črtijo vrane prav tisti, ki jim njihovo inteligenco zavidajo. Zavidaš pa, jasno, tisto, česar sam ne premoreš.
Vrane so koristne, med drugim regulirajo populacijo golobov – podatek, ki se ga bodo razveselili njihovi sovražniki. Govorice, da so vrane zmožne resnejšega, smrtonosnega napada na ljudi, pa so seveda zgolj govorice. Največ krivde za razširjanje takih neslanosti gre pripisati tistemu sadističnemu debeluhu, ki se je podpisal pod film Ptiči. Le kdo bi verjel takemu človeku? Umetniki si praviloma izmišljujejo – tudi to je znak inteligence.
