Pred leti sem iz devetega nadstropja stanovanjskega bloka vsako jutro lahko opazoval srne, ki so se prišle nahranit na vrt bližnje stanovanjske hiše ob robu mestnega gozda. Srne so na Rožniku in Šišenskem hribu zelo običajen prizor, včasih pa zaidejo celo na zelenice med bloki. Bližine ljudi so že tako vajene, da ob bližnjem srečanju pogosto niti ne zbežijo. In dejansko so na Rožniku, kjer ni lova, za srne bolj neprijetni psi kot ljudje.
Z nekaterimi divjimi živalmi v mestu radi sobivamo. Če nam niso nevarne ali nam ne povzročajo sitnosti, ob tem pa so še ljubkega videza, z njimi zlahka navežemo podoben odnos kot z domačimi živalmi. Lep primer so nutrije, ki so priljubljene prebivalke središče Ljubljane in katerih napovedana odstranitev iz Krajinskega parka Ljubljansko barje je pričakovano naletela na ogorčen odziv javnosti. Čeprav ni vnaprej določeno, koliko nutrij naj bi izlovili, bi množičen pomor lahko obsegal več kot tisoč živali.
A naš odnos do narave je milo rečeno razdvojen. Če so srne v mestu dobrodošla obogatitev biotske raznovrstnosti mestnih zelenih površin, so na cesti očitno nekaj povsem drugega. Med letoma 2010 in 2018 je na slovenskih cestah umrlo kar okoli 47.000 srn. Ja, to je okoli 6000 na leto oziroma med 15 in 20 srn vsak dan. Vsako leto torej na cestah umre bistveno več srn, kot naj bi bilo skupaj vseh nutrij na Ljubljanskem barju. Vendar pa na cestah srne niso razumljene kot žrtve, temveč predvsem kot povzročiteljice škode na avtomobilih. Če ne bi bilo škode, ne bi niti vedeli, koliko srn sploh umre. Tako kot tega ne vemo za manjše živali, kot so zajci, ježi ali ptiči. A prav gotovo jih je še znatno več kot srn.
Kot opozarjajo lovci, ki spremljajo številke, je veliko število trkov z živalmi zlasti posledica širjenja cestnega omrežja, povečanja gostote prometa, višjih hitrosti vožnje, in šele na koncu večanja številnosti in razširjenosti nekaterih živalskih populacij. O katerih pravzaprav vemo zelo malo.
Dobra novica je, da v zadnjih letih število žrtev prometa med večjimi živalmi ne narašča več. Gotovo pri tem pomagajo ukrepi, s katerimi skušajo upravljalci cestne infrastrukture v sodelovanju z lovci in raziskovalci zmanjšati število trkov. A še več bi lahko naredili vozniki. Kot pripominjajo lovci, je človek tisti udeleženec v prometnih nesrečah, ki je lahko na nevarnost pripravljen in jo zato lažje prepreči. Ali kot je pred mnogimi leti zapisal Stewart Brand na naslovnico knjige Whole Earth Catalog: smo kot bogovi in lahko bi pri tem postali tudi dobri. Za zdaj pa nam ne gre najbolje.
