Načeloma so moje kante za smeti postavljene in uporabljane povsem po predpisih. Vrtu smo odščipnili dober meter površine in jih postavili na tla, ki so v zemljiški knjigi nedvoumno zarisana pod našo parcelo. Na spletni strani VOKA Snage, ki izvaja odvoz odpadkov v Ljubljani, je namreč zapisano, da za vse uporabnike njenih storitev velja, da »morajo svoje zabojnike postaviti na zasebno mesto in z njimi ne obremenjevati javnih površin«.
Odpadke, ki jih odlagamo v naše kante, v naši družini dosledno ločujemo in o tem vemo več kot povprečni meščan, saj veste, papirnati robčki sodijo med biološke odpadke in stare žarnice med preostale oziroma v zbirni center. To počnemo najprej iz prepričanja, zatem pa tudi zato, ker so mestne oblasti v odloku za »mešanje različnih frakcij komunalnih odpadkov med seboj« predvidele zasoljene kazni. »Z globo 400 evrov se kaznuje uporabnik posameznik, če ravna v nasprotju z ...« alinejami, ki zapovedujejo pravilno ločevanje in odlaganje odpadkov, so zapisali in izključno odgovornost za pravilno ločene odpadke v zabojnikih naložile uporabniku, ki plačuje račune za odvoz. Prav v tej zadnji zavezi pa smo pri nas doma storili napako, ki se je kasneje izkazala za usodno.
Tvegano smo stavili na obzir in manire mimoidočih, da v naše kante ne bodo metali svojih odpadkov, oziroma, če jih že morajo, da jih bodo vsaj pravilno ločevali, in zabojnikov nismo postavili za ograjo. Kako smo se ušteli! Aroganca »neznanih« uporabnikov naših kant za smeti je šla tako daleč, da so vanje metali celo odpadke, ki so nedvoumno razkrivali identiteto najverjetnejšega vdiralca v našo odpadkovno odgovornost. V zabojnike so romali kartoni pošiljk z imenom in naslovom prejemnika, opomini za plačila, ponudba zavarovalnice dotični gospe tej in tej o razširitvi kritja zavarovanja potovanj v tujino in šopi reklamnih letakov.
Vsa zadeva se je stopnjevala do absurda, ko si je naš zabojnik za papir izbral za redno odlagališče praznih litrskih steklenic haložana neki ljubitelj žlahtne kapljice, pa mi ni vselej uspelo ujeti njegovega ritma in steklenic odpeljati v nekaj sto metrov oddaljen zabojnik za steklo. Seveda nas je doletela nalepka na kanti s prijaznim svarilom Snage, naj steklo odlagamo v ustrezne zabojnike in v bodoče pravilno ločujemo odpadke. Na srečo je ljubitelj haložana očitno začel krožiti po drugi poti, sicer bi nas lahko še udarilo po žepu. Na vprašanje, kaj storiti v takem primeru, in kaj takrat, ko je na »corpusu delicti« moč prepoznati najverjetnejšega grešnika, mi tudi ob klicu na inšpekcijo, zavedajoč se širine tega problema, niso znali svetovati drugega, kot da kante spravim za ograjo in se odpovem upanju, da je danes še mogoče staviti na obzir in manire.
