Castelligasse je prijazna ulica v drobovju dunajskega petega okrožja, Wien Margareten. Ljudem, ki avstrijsko prestolnico obiskujejo kot turisti, si bo njeno lego lažje predstavljati, če povem, da je le dobro postajo podzemne železnice oddaljena od znamenitega Naschmarkta, tržnice, kjer so Dunajčani ob sobotah radi spili dopoldanski prosecco in kaj spodobnega prigriznili ter se založili z vsem, kar so potrebovali za kosilo. Danes so žal tudi vanjo vdrle trgovine s spominki. Ampak o tem kdaj drugič.

Castelligasse je enosmerna ulica, na kateri ni pretirano veliko prometa, prijazna pa je tudi zato, ker parkirišča na njenem robu prekinjajo otoki z odraslimi drevesi, v katerih je dovolj prostora, da ti dragoceni blažilci vročine in slabega zraka tudi dobro uspevajo. Tisti košček zemlje, ki v marsikaterem mestu podleže malomarnemu odnosu meščanov do okolja in se prelevi v prostor za odmetavanje odpadkov ali priklepanje koles, je v Castelligasse ograjen z nizko ograjo, za katero so konec marca narcise, tulipani in modri svetovi hrušice naznanjali, da je kljub zoprno nizkim temperaturam v mesto vendarle prišla pomlad, lična tablica pa je razkrila, kdo je zaslužen za cvetoče razkošje. Mojemu ugibanju o tem, ali je na delu mestna vrtnarska gverila (čeprav ta običajno svojih protagonistov ne razkriva javnosti »na mestu zločina«) ali gre za kaj bolj legalnega in usmerjanega, je naredilo konec včerajšnje sporočilo za javnost mednarodne pisarne mesta Dunaj v Ljubljani, ki nas je prejemnike razsvetlilo, da mesto že več let spodbuja takšno početje in se s podporo projekta Vrtnarjenje za vogalom ukvarja vrsta mestnih služb in organizacij, ki so mestu blizu. Danes na površinah pod mestnimi drevesi vrtnari že 1500 Dunajčank in Dunajčanov. A to je le eden od projektov, ki jih podpira mesto. Tako spodbujajo in sofinancirajo skupnostne vrtove v dunajskih okrožjih, kjer prebivalci skupaj pridelujejo povrtnine in si jih delijo v skladu s potrebami, spodbujajo vrtnarjenje na neaktivnih gradbiščih in se, če povzamem, zavzemajo za to, da bi ozeleneli vsak kos mesta, ki se ga da ozeleniti, tudi s prostovoljno dejavnostjo njegovih prebivalcev. Zakaj se v Ljubljani, ki se tako rada kiti z naslovom zelene prestolnice, nihče ne more domisliti česa tako »zelenega«, je žalostna uganka, katere odgovor se skriva v tem, da so na magistratu že pred časom nehali razmišljati »zeleno«. To, kar na Dunaju sistemsko spodbuja mesto, se v Ljubljani v zametkih bori za obstoj kot gverilsko vrtnarjenje in se mora najpogosteje umakniti gradnji, parkiriščem, kapitalu.