Majolika – simbol ročne spretnosti in kulturne dediščine

Oblika majolike sama po sebi ni originalna za kamniško pokrajino, saj izvira iz severne Afrike in je prek Španije in Italije prišla tudi v Slovenijo. A v Kamniku je dobila poseben pečat, predvsem zaradi poslikave, ki se je v tem okolju udomačila in danes velja za kulturno dediščino. Prvi zametki kamniške keramike segajo v leto 1855, ko je Florjan Konšek v Kamniku ustanovil delavnico v Žebljarski ulici. Kasneje je delavnica večkrat menjala lastnike in se razvijala tudi v smeri tehničnega porcelana – varovalk, bužirk, gumbov. V času Jugoslavije je industrijska keramika prevladala, ročna keramika pa je postajala vse bolj obrobna.

Vedno več mlajših članov

Leta 1878 je delavnico kupil Blaž Schnabl iz Ahomca na Koroškem, ki je bil priženjen v Kamnik. Bil je precej podjeten, imel je tudi več obrti v Kamniku in Šmarci. Za keramično delavnico je najel nekaj strokovnjakov iz Češke, na začetku pa so izdelovali posnetke dunajske posode in začeli risati vzorce po lastnih zamislih. »Leta 1911 je delavnico prevzel Blažev sin Rudolf Schnabl, izučen keramik. Bil je prvi, ki je začel izdelovati majolike. Njegova želja je bila ohraniti tradicijo teh posod na Slovenskem,« je pogovor v ateljeju Hiša keramike začela Irena Radej, ki je s keramiko povezana že od mladih let. Kot Svitova štipendistka je v tovarni preživela skoraj pet desetletij. Po številnih preobratih v podjetju in spremembah lastništva (Donit, Eti), ko je ročna keramika postajala vse manj zanimiva za trg, se je z nekaterimi somišljeniki leta 2014 povezala v kulturno-umetniško društvo Hiša keramike. Da se je kamniška keramika obdržala 170 let, gredo zasluge kvaliteti in prizadevnosti njenih ustvarjalcev, ki vztrajajo, da je rdeča nit delovanja društva prav majolika. V prostorih društva ustvarjajo, izobražujejo nove člane in ohranjajo tradicijo živo. »Ustvarjamo razne keramične izdelke, ki jih lahko naši člani tudi prodajajo v našem ateljeju na Šutni. V ateljeju imamo peč, ki je zelo dobro izkoriščena z do petnajstimi žganji na mesec,« je povedala Irena Radej in dodala, da člani delajo predvsem za svoje veselje pa tudi za prodajo. »Vsak mesec imamo srečanja, na katerih se učimo novih tehnik in si izmenjujemo znanje. V zadnjem času so se nam pridružili tudi mlajši člani, ki prinašajo sveže ideje, tudi take, kot je fotografija na keramiki.«

Kamniška majolika je po obliki sicer preprosta, a prepoznavna po bogati poslikavi. Kot pove Radejeva, je na sredini trebuščka pogosto grb ali šopek cvetja, obrobljen z vzorcem v rumeno-rjavih, modrih in črnih tonih. Nove, moderne barve pri majoliki ne pridejo v poštev. Značilni so tudi pavi ali baročni elementi. »Barve se prekrivajo, kar zahteva izkušenost, saj lahko pri pretiranem nanosu glazura barve ne veže,« pove mojstrica. Kamniška poslikava je edinstvena prav zaradi teh plasti in potez. Vsaka majolika je ročno ulita, oblikovana, poslikana in žgana v več fazah. Proces od ulivanja do končne podobe traja tudi do tri tedne.

Majolika ostaja simbol domače umetnosti

Majolike niso več vsakdanji uporabni predmeti. Le redki jih danes še uporabljajo za strežbo vina ali vode – večinoma služijo kot spominek, protokolarno darilo ali okras. »Jaz ne bi vanjo nič nalila, meni se zdi škoda,« pravi Irena Radej. Občina Kamnik jih občasno še naroča kot darila, posamezniki pa jih kupujejo ob posebnih priložnostih. Med Kamničani majolika ostaja simbol domače umetnosti.

Poleg majolik člani društva ustvarjajo tudi gumbe, figurice, naprstnike, unikatne krožnike, vaze, svečnike in druge izdelke, nekateri pečejo v svojih pečeh. Skupinsko ustvarjanje in izmenjava znanja sta ključni del njihovega delovanja. »Na rednih mesečnih srečanjih se učimo novih tehnik in eksperimentiramo, od odtiskovanja čipk do fotografij na keramiki.« A vsako učenje zahteva čas. »Obliko se da naučiti v treh mesecih, za poslikavo potrebuješ dve leti vsakodnevne prakse,« poudarja Irena Radej.

Tudi zato ostaja ena redkih, ki še vztrajajo pri avtentični kamniški majoliki. Za mnoge je tako tudi varuhinja ne le obrti, ampak zgodbe, ki jo nosi vsak ročno izdelan kos keramike. Kljub sodobnim trendom in težavam v proizvodnji ostaja to delo izjemno: »Vsaka poteza je narejena na roko – od začetka do konca.« In prav v tem tiči tudi srce kamniške keramike – natančnosti, predanosti in ljubezni do dediščine.