V Ljubljani so bile usmrtitve javne vse do leta 1867, ko so zadnjo smrtno kazen izvedli pred množico na grajski planoti. Znano ljubljansko morišče je bilo sicer na Friškovcu, ki je bilo nekoč zunaj mestnega obzidja, sredi njiv, kjer so zločince bičali in razkosavali, pa je stal kamniti križ. Po nekaterih podatkih zadnja poročila o usmrtvitvi na Friškovcu segajo v 18. stoletje in prav po tem nekdanjem dogajanju na kraju je današnja ulica med Njegoševo cesto in Maistrovo ulico dobila ime. Da je bilo tam nekoč morišče, nakazujejo tudi nemška poimenovanja Freistätte in Richtstätte.
Slovensko poimenovanje za Friškovec, ki je v spisih mestnega sveta prvič omenjeno že v 16. stoletju, pa naj bi po jezikoslovcu Marku Pohlinu izviralo iz latinske besede frustrare, ki pomeni bičati, korobačiti, tudi razkosati, kar so bile nekoč značilne kazni mestnih morišč.
Na Friškovec, kjer se je odvijal kruti javni spektakel, je od vrat mestne hiše obsojenca peljal sprevod. Na poti na morišče ga je rabelj mučil s ščipanjem z razbeljenimi kleščami, kar je množico zelo zabavalo, po javni usmrtitvi pa je bilo truplo še na ogled. Ko so konec 19. stoletja v tem predelu Ljubljane obnavljali cesto, so odkrili tudi posmrtne ostanke usmrčenih. Ulica Friškovec pa je svoje uradno ime dobila desetletja kasneje, natančneje leta 1923.
