V gostilni Pri Martini so minuli teden bržkone zadnjič stregli ljubiteljem metal glasbe, ki so se v Tolmin na festival Metaldays pripeljali z vsega sveta. Organizatorji kultnega festivala so že sporočili, da se prihodnje leto dokončno selijo na drugo lokacijo. Razlog: gradnja tolminske obvoznice mimo festivalskega prizorišča in nedavna odločitev tolminskega občinskega sveta, da festivalom s prihodnjim poletjem postavi meje. Iz prireditvenega prostora so izvzeli biser – plažo ob sotočju Soče in Tolminke, število festivalov v poletnem obdobju omejili na šest, število obiskovalcev na 5000, glasba se bo na festivalih smela vrteti le osem ur na dan in morala vsaj na zunanjih prizoriščih utihniti najpozneje ob enih zjutraj. Ali to pomeni, da se festivali, ki so Tolmin postavili na zemljevid sveta, iz mesta poslavljajo?
»Že dvajset let živimo s festivali in jih podpiramo. Želimo, da bi ostali. Tudi anketa je pred leti pokazala, da motijo samo devet odstotkov domačinov,« nam je povedala Mojca Podgornik, katere družina ima v lasti gostilno Pri Martini. Kljub vsem omejitvam, ki so jih pred organizatorje postavili občinski svetniki, pa ne verjame v konec tolminskega festivalskega dogajanja. »Tolmin je tako prepoznan po festivalih, da bodo sem pač prišli drugi. Žal pa nam je za metalce. To so res fajn ljudje,« je skomignila.
Za bolj trajnostno sobivanje
»Festivalov nikakor ne podimo iz Tolmina, saj se z njimi Tolminci povečini kar identificiramo. Ne nazadnje sem bila sama, takrat še kot predsednica Kluba tolminskih študentov, celo med soorganizatorji prvega festivala Metalcamp,« pravi županja Tolmina Maša Klavora, želi pa si, da bi vsi – od varuhov okolja in narave do lastnikov, organizatorjev, upravljalcev in drugih interesentov ter seveda domačinov – skupaj ustvarili boljše, bolj trajnostne in odgovorne pogoje in modele za sobivanje v štirikotniku domačini-okolje-obiskovalci-partnerji. Imenovala je skupino, ki bo spremljala letošnji festivalski režim, občina pa je dodatno naročila meritve hrupa.
Največ slabe volje domačinov je bilo zaradi omejenega oziroma onemogočenega dostopa do sotočja med festivalskim dogajanjem in zaradi hrupa. »V krajevni skupnosti Tolmin smo jasno povedali, da mora Sotočje v času festivalov ostati dostopno tudi domačinom in obiskovalcem in ne samo gostom festivalov. Strinjamo se tudi s skrajšanjem dnevnega časa, hrup je problem,« pojasni predsednik krajevne skupnosti Tolmin Danjel Tomažinčič. »Nihče se v tem trenutku ne pogovarja o koncu festivalov, Tolmin se je z njimi navadil živeti, seveda pa ne smemo vsega prepustiti stihiji. Potrebni so dogovori, iskanje kompromisov in dobrih rešitev. Osebno menim, da bi to morali storiti že pred desetletjem. Bi bilo veliko manj boleče kot danes,« je prepričan.
Je 12.000 ljudi še zeleno?
Da se je občina za ta korak odločila vsaj pet let prepozno, meni Renata Komar, ponudnica več prenočišč in najemnica bara v središču Tolmina. »Tisti, ki tukaj vse leto živimo od turizma, želimo, da se naši gostje pridejo v dolino Soče odpočit in napolnit z novo energijo. To pa je v času festivalov nemogoče. Celo v naši počitniški koči 1100 metrov nad morjem morajo gostje ponoči zapirati okna, da lahko spijo. V dolini se oglašujemo kot zdravi, zeleni in butični, kar pa še zdaleč nismo. Ko imamo na enem festivalu 12.000 obiskovalcev, to ne more biti več zeleno. Sprašujem se tudi, koliko dobrobiti ima lokalna skupnost od teh festivalov. Želela bi si, da bi Tolminci kdaj začutili, da imajo tudi oni kaj od tega, a nimajo,« razmišlja podjetnica. Ne boji se, da bi ob odhodu velikih festivalov dolina ostala prazna. »Dovolj je lepa, da bo vsak, ki se bo le malo potrudil, tudi v prihodnje lahko napolnil svoje sobe,« je prepričana.
Janez Leban, ki je s somišljeniki pred več kot dvajsetimi leti ob Sotočju pripravil prvi festival Sajeta in prizorišče odkril svetu, nasprotno ne skriva občutka izgnanosti. »Odvzeli so nam glavno prizorišče, naš prvinski prostor. Če bo ta odlok obstal, bomo iskali druge rešitve in druge lokacije, festivala pa zaradi tega zagotovo ne bomo ukinili,« zatrjuje, prepričan, da je občina festivalom po dvajsetih letih pokazala negostoljuben obraz, čeprav so jo ti postavili na zemljevid sveta in ime Tolmina ponesli v kroge, kjer sicer zanj nikoli v življenju ne bi slišali. Strinja se, da festivali s seboj prinašajo tudi negativne posledice in da so za del prebivalcev moteči, zato razume, da je treba iskati kompromise, vseeno pa tokratno potezo občine šteje med ponesrečene.
Največja škoda za
domače organizatorje
Antropolog dr. Miha Kozorog, dolgoletni soudeleženec festivalov, pozneje pa tudi njihov raziskovalec, meni, da je občina festivalom obrnila hrbet in bi rada Tolmin postavila na drugačen, malo bolj alpski zemljevid. »Festival so v prvi vrsti ljudje, ki že vrsto let prihajajo v Tolmin, zdaj pa so nenadoma postali nebodijihtreba, češ, naj namesto njih pridejo neki drugi gostje. Po dobrih dvajsetih letih sprejemanja teh malo drugačnih gostov se jim nenadoma obrne hrbet. Za to je v veliki meri poskrbela občina, ki je s svojimi ukrepi ustvarila za- in protifestivalsko vzdušje v Tolminu, ki ga prej ni bilo. Domačini so resda zahtevali dostop do Sotočja, ki pa ga je največji festival tudi zagotovil, takoj ko je to postalo vprašanje,« pojasnjuje in poudarja, da je postavljanje meja najbolj škodilo festivalom, ki jih organizirajo domačini. »Odlok praktično uničuje tri manjše domače festivale (Sajeta, Soča Outdoor in Butik), ker so prav ti najbolj življenjsko vezani na Sotočje,« izpostavi ironijo.
Kljub temu je prepričan, da Tolmin ne bo postal mesto brez festivalov. Še vedno upa na »dovolj pametne občinske svetnike, ki bodo svoj odlok premislili in revidirali«, saj se tovrstna industrija na koncu dotika različnih panog, ne le gostinstva, trgovine in nočitev, ampak tudi na primer mladih Tolmincev, ki na festivalih delajo. Popolnega umika festivalov si ne želi predstavljati, tudi zato, ker Tolminu prinašajo zdravo karnevalsko vzdušje in ga za zdaj še ločijo od cele vrste drugih turističnih ciljev s ponudbo doživetij na prostem, danes tako tipičnih za Alpe.
