Koča na Planini nad Vrhniko: Gozdni razgled z domačimi štruklji

Na robu gozdnatega sveta, kjer se stikata Notranjska in Ljubljansko barje, stoji priljubljena izletniška točka, Koča na Planini nad Vrhniko. Na višini 733 metrov nadmorske višine do nje vodi kar nekaj poti iz različnih smeri, zaradi bližine pa je priljubljena izletniška točka, ki privablja mnogo ljubiteljev narave in drugih, ki si nabirajo kondicijo za zahtevnejše ture. Na vrhu je poleg planinske koče tudi lesen razgledni stolp.

Današnja koča je bila odprta leta 2018, pred tem pa je na istem mestu več kot 50 let stalo planinsko zavetišče, zgrajeno z delom domačinov in prostovoljcev. Razgledni stolp ima še daljšo zgodovino – prvi je bil postavljen že leta 1930, današnji pa je njegova peta različica in velja za najvišji leseni stolp v širši okolici.

Srce in duša koče je oskrbnik Robert Sukić, ki že šesto leto s svojo družino in ekipo skrbi, da se obiskovalci v dolino ne vračajo le z razgledi, temveč tudi s toplimi vtisi in polnimi želodčki. Koča je v lasti Planinskega društva Vrhnika, Sukić pa jo ima v najemu in jo vodi kot samostojni oskrbnik. Do tega ga je pripeljalo naključje – sprva je v kuhinji pomagal prejšnjemu oskrbniku, ko je ta zaradi družinskih obveznosti odstopil, pa je vodenje prevzel sam.

Danes je koča vse tisto, kar si predstavljamo pod pojmom »planinska gostoljubnost« – domačnost, preprosta, a kakovostna hrana in odličen razgled. Dostop je mogoč iz več smeri, najbolj priljubljen pa je z Vrhnike, s parkirišča pri Štirni. Tudi kolesarji, pohodniki, družine z otroki in celo konjeniki pogosto obiščejo kočo. Za tiste, ki iščejo malo drugačno izkušnjo, pa je zanimiva tudi večerna ali nočna pot z lučko – pot je varna in dobro uhojena.

»Kar dam na krožnik, bi pojedel tudi sam«

Posebnost Koče na Planini je vsekakor kulinarična ponudba. »Pri nas delamo vse sami, kruh, zavitke, štruklje, testo, vse. Tudi ocvirki so domači. Če hrana meni ni dovolj dobra, je ne dam na krožnik,« pravi Sukić. Stalnica so enolončnice, jota, ričet, kranjska klobasa, jabolčni zavitek in seveda vrhniški štruklji z domačo skuto in suhimi slivami, ki se ponašajo tudi z znakom kakovosti Odlično je, vrhniško je! Podobno kot je lokalna tudi skodelica odlične in vedno sveže skuhane cankarjeve kave iz Escobarjeve pražarne, postrežena v skodelicah z motivom Ivana Cankarja in s piškotkom v obliki brkov. Ob koncu tedna ponudbo dopolnijo še ajdovi žganci z zeljem in klobaso. »Koča ostaja zvesta planinski duši – brez pic in ocvrte hrane. Otroke je treba navaditi na hribovsko kulturo,« doda z nasmeškom in pripomni, da še ni bilo junaka, ki bi šel lačen v dolino.

Planina nad Vrhniko ponuja nekaj za vsakogar. Višinska razlika znaša okoli 400 metrov, hoje je za dobre pol ure do uro, večji del po gozdu. Družine se pogosto odločijo za doživljajsko pot s zmajem Lintaverjem iz Starega Malna, ki je posebno priljubljena pri otrocih. Na vrhu jih pričakajo tudi igrala, ki jih je uredila občina Vrhnika.

Za starejše ali tiste z manjšimi otroki je pot primerna tudi z bližnjega parkirišča na koncu asfaltirane ceste. Dostop je mogoč z vozičkom, tudi za invalide. V poletnih mesecih je temperatura na Planini tudi do pet stopinj nižja kot v dolini, zaradi gozda pa ni sopare – zato je to odlična destinacija za pobeg pred mestno vročino.

Lokacija, primerna za vsako popoldne

Čeprav je Planina priljubljena izletniška točka ob koncu tedna, ni razlogov, da se ne bi tja odpravili tudi med tednom, po službi. »Takrat je najlepše. Ni gneče, stol je prost, brez težav se najde tudi prostor za avto. V miru lahko uživaš v tišini, popiješ kavo, poješ štrukelj ali joto,« pravi Sukić. Koča je odprta od srede do nedelje, obiskovalci pa nikoli ne ostanejo lačni – nekaj na žlico se vedno najde. »Smo spekli tudi že samo dve jajci na oko,« pove v smehu Sukić, ki še vedno rad bedi nad kuhinjo.

Iz Ljubljane je do Vrhnike le 20 minut vožnje, nato še nekaj minut do izhodišča poti in že ste sredi narave, pod lesenim razglednim stolpom, ki se dviga 22 metrov nad tlemi. In če le nimate težav z višino, priporočamo, da se na stolp tudi povzpnete. Ob jasnem vremenu se proti vzhodu odpira pogled na Barje z gričevnatimi osamelci, Vrhniko pod vznožjem, Ljubljano sredi Ljubljanske kotline in Krim, ki se dviga nad jugovzhodnim robom Barja. »Na jug se pogled razprostira na Notranjsko hribovje, od Javornika, Nanosa, Hrušice do Javornikov, Snežnika in Slivnice. Proti zahodu je Idrijsko hribovje in južni del Loškega pogorja, na obzorju pa so Julijci s Triglavom,« pove Sukić in nas usmeri proti severni strani, kjer sta pred nami Polhograjsko hribovje z Grmado in Toščem ter severni del Loškega pogorja z Blegošem in Lubnikom, pogled pa se ustavi na Karavankah, Kamniških Alpah, Menini planini in Posavskem hribovju. Za boljšo predstavo je pred kočo tudi tabla s panoramsko fotografijo in oznakami.