Ko je svet pred dvema letoma pretreslo nasilje, s katerim je Aleksander Lukašenko zatrl protestnike, prepričane, da je zmagal s prevaro, se je Ksenija Mjanciuk odločila, da je skrajni čas za akcijo. Maja lani je skupaj z preostalimi Belorusi v Ljubljani ustanovila društvo, ki v prestolnici promovira belorusko kulturo in umetnost ter ozavešča o dogajanju v njihovi domovini. 10. decembra istega leta so predstavniki beloruskih diaspor po vsem svetu ustanovili svoje ljudske ambasade kot demokratično alternativo Lukašenkovemu režimu. Njegovega šestega mandata ne priznavajo, trdijo, da bi zmaga, kot so kazale tudi ankete, morala pripasti Svetlani Tihanovski, prvemu imenu opozicije. Trenutno je po svetu 24 takšnih ambasad, ena izmed njih aktivno deluje v Ljubljani. Uradnega statusa sicer nimajo, kljub temu pa skupaj s Tihanovsko, ki deluje iz Litve, v mednarodni politiki nadaljujejo svoj boj, s ciljem čimprejšnje tranzicije in novih volitev. Dogajanje doma pozorno spremljajo in po njihovih zadnjih podatkih je v Belorusiji 1450 političnih zapornikov. Za pozornost beloruske policije je dovolj že protivladni komentar na družbenih omrežjih, pove Mjanciukova, predsednica društva beloruske diaspore v Sloveniji. »Zelo težko je živeti v stanju, ko se boriš proti nekomu, ki ima takšno moč. Leta 2020 smo verjeli, da bomo zmagali, čutili smo solidarnost in empatijo tisočih. Žal živimo v nenehnem boju in strahu. Ko se odločiš, da ne boš tiho, moraš biti glas za vse politične zapornike. To je velika odgovornost.«
Na koncu leta 2020 so v Sloveniji živeli 204 Belorusi. V mladem društvu beloruske diaspore jih je aktivnih 13. »Po skoraj desetih letih sem prvič spoznala svoje Beloruse. 31. avgusta 2020 smo organizirali prvi mirni shod v Ljubljani, bilo je kar nekaj ljudi, pridružili so se tudi Ukrajinci in Rusi. Večina si želi spremembe na miren način. Belorusi smo nasploh zelo miren narod, podobno kot Slovenci.« Novembra je društvo začelo sodelovati s Slovansko knjižnico, saj ji bodo v začetku prihodnjega leta darovali beloruske knjige in organizirali kulturne dogodke. Pripravili bodo srečanje diaspore, beloruskih avtorjev in predstavnikov poljske ambasade ob obletnici upora beloruskega heroja Kastuśa Kalinoŭskega za Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino.
Šepet za štirimi stenami
Sogovornica je državo zapustila pri 18 letih zaradi študija v Varšavi. Vedno se ji je zdelo, da nekaj ni prav, a to so bili le pogovori v kuhinji. »Bom poskusila brez solz. Takrat še nismo imeli razvitih spletnih omrežij. Slišala sem, da politični kandidati nenadoma izginjajo, da nimamo neodvisnih medijev. V gimnaziji smo morali peti himno Belorusiji, bili smo v šolskih uniformah, oblečeni v belo in črno, sedeti smo morali vzravnano. Bilo je kot v manjšem zaporu. Vse so nadzorovali. Težko si dihal in nisi vedel, zakaj. Čutil si, da je nekaj narobe, ker so ljudje tako prestrašeni.« Doma ni bila od novembra 2019 in vrnitve ne načrtuje, ker jo lahko zaradi aktivizma zaprejo, sploh odkar se je začela vojna v Ukrajini, dodatna rana za Beloruse. »Zelo težko sem preživela dejstvo, da smo indirektno postali agresorji. Beloruske diaspore pomagamo Ukrajini, kolikor lahko. Z njimi sodelujemo in smo absolutno proti vojni. Na žalost nimamo nobenega vpliva na odločitve svojega režima.«
Aleksandra Mamajeva je predstavnica Ljudske ambasade Belorusije v Sloveniji. Pripoveduje o močni tihi opoziciji v Belorusiji, ki je vzpostavila učinkovit informacijski kanal. »Lukašenko ima okoli 25 odstotkov podpore. Tisti, ki so v tujini, vedo vse, kaj se dogaja, tako so povezani. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je nastalo partizansko gibanje. Ljudje so skrivali železniške tire, da orožje ni moglo do Rusov, ukrajinske vojake so obveščali z uporabnimi informacijami, zaradi česar so jih aretirali. Pred nekaj meseci je oblast spremenila zakon o terorizmu in zdaj tistim, ki so pomagali, grozi smrtna kazen.«
Če bi se Mamajeva, ki je v Ljubljani osem let, pojavila na beloruski meji, bi jo aretirali. Trenutno je v kazenskem postopku obtožena, da je zaradi svojega delovanja v Sloveniji grožnja nacionalni varnosti Belorusije, zato je pri nas zaprosila za mednarodno zaščito. »To pomeni, da sem grožnja Lukašenku osebno. Najpomembnejša mu je oblast, zato bo naredil vse, da je ne izgubi. Zanj je to namreč vprašanje osebne varnosti. Ko ne bo več na oblasti, bo priznan kot mednarodni zločinec. Ve, da ga ljudje ne podpirajo in da je nasilje edino, zaradi česar se je obdržal.«
