Govorniki na okrogli mizi v organizaciji Inštituta za študije stanovanj in prostora v atriju ZRC so se vprašali, za koga je mesto. Čeprav je Ljubljana iz leta v leto bolj urejena in privlačna za obiskovalce, je bilo iz debate sociologa Klemna Ploštajnerja in urbanista Martina Valingerja, sicer predstavnika iniciative Ljubljana odprto mesto (LOM), razbrati, da prestolnica s trenutno mestno politiko prav gotovo ne postaja vse bolj od lokalnih prebivalcev, ampak da jo vse bolj zavzemajo tisti, ki imajo dovolj pod palcem. Da se je podoben proces že pred kakšnima dvema desetletjema začel v Zagrebu in v mestu pustil globoke posledice, je razložila arhitektka Iva Marčetić, ki je sodelovala v lokalnih bojih, ki so pripeljali do zmage stranke Možemo na letošnjih lokalnih volitvah v Zagrebu.
Širjenje mestnega središča
Martin Valinger je dejal, da si mesto sicer zasluži nekaj pohvale za oživitev središča, ki je bilo pred desetletjem in več podobno spalnemu naselju, a da vse bolj postaja jasno, da se je ravnotežje med pozitivnimi in negativnimi učinki v zadnjih letih porušilo. Postavil je vprašanje, ali se glavno mesto v zadnjem desetletju spreminja v peskovnik za zasebne investitorje in v zabaviščni park za tiste, ki si lahko privoščijo vstopnico zanj. Glede na njegovo analizo stanja je mogoče sklepati, da je odgovor prej ja kot ne. Pravi, da je mesto na podlagi trženja vrednosti Plečnikove arhitekture in privabljanja novih naložb povečalo mednarodno prepoznavnost in vsaj do začetka epidemije vsako leto beležilo rekordne obiske turistov. Nadaljeval je, da je v minulih letih spodbudno gospodarsko ozračje in vse več vlaganj v komercialne vsebine pripeljalo do gradnje novih nepremičnin, ki spreminjajo podobo in ustroj prestolnice.
Tudi vlaganje v kulturo in kreativne industrije, opozarja, ne prispeva zgolj k oživitvi mesta, ampak ima skupaj z drugimi procesi lahko izredno negativne posledice na občanke in občane, saj »se istočasno pospešujejo procesi gentrifikacije in posledično izseljevanje lokalnih prebivalcev«. Medtem ko so bili zametki razvoja v to smer vidni že pred leti, je opozoril, da se kažejo novi, saj naj bi se središče mesta v prihodnjih letih razširilo. »Kažejo se poskusi širjenja mesta na vzhod s prenovo Trubarjeve ceste, Cukrarne in načrtovanje dizajn centra na mestu nekdanje Avtonomne tovarne Rog, na zahodu s prenovo Trga mladinskih delovnih brigad v povezavi z območjem Tobačne in na severu, kjer je napovedana prenova Baragovega semenišča,« je pojasnil.
Klemen Ploštajner je razložil, da je vstop v javni prostor in s tem v politični prostor pogojen s stanovanjskim vprašanjem. Pravi, da si moramo zastaviti vprašanje, od kod vstopamo. »S tem, ko javni prostor povežemo z zasebnim in dostop do prvega pogojimo z dostopnostjo in kakovostjo drugega, se pri vprašanju obstoja javnega prostora nujno odpira stanovanjsko vprašanje. Tako se stanovanjsko vprašanje, ki je običajno dojeto kot socialno vprašanje ali kot razmerje med ponudbo in povpraševanjem, pokaže tudi kot politično vprašanje pogojevanja dostopa do javnih prostorov,« pravi. Torej najemodajalci, investitorji, kreditodajalci, prodajalci, agencije in država s svojo regulacijo, kot pravi, ne odločajo le o ceni stanovanj, ampak tudi o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko postane član politične skupnosti v mestu. »Odločajo torej o tem, kdo je lahko prebivalec mesta in koliko to državljanstvo stane,« pravi in dodaja, da na tak način dostop do javnega prostora postane plačljiv.
Izseljevanje iz Zagreba
Z zviševanjem »cene državljanstva« imajo nemalo izkušenj tudi v Zagrebu. Iva Marčetić je pojasnila, da so ob zadnjem popisu ugotovili, da se je med letoma 2001 in 2011 iz središča hrvaške prestolnice izselilo 20 odstotkov prebivalcev in da se prebivalstvo izseljuje tudi iz drugih mestni četrti. Pravi, da so v času županovanja Milana Bandića dobili mesto, »ki sprejema idejo, da je vse, kar smo zgradili, nekaj, kar ne pripada nam, in nekaj, česar ne moremo uporabljati«. Vse od svoje selitve v Zagreb pred dvema desetletjema se spomni le vse bolj neoliberalnega mesta pod Bandićevim županovanjem. »Obdobja takšnih županov in drugih podobnih politikov bo enkrat konec. Vprašanje je le, kako se bo končalo,« je dejala. V Zagrebu se je Bandićevo županovanje končalo letos februarja z njegovo smrtjo. Junija je župan postal okoljevarstvenik in aktivist Tomislav Tomašević, prvo ime stranke Možemo.
