Za Knafljev prehod v tem kontekstu urbani sociolog Matjaž Uršič, profesor s fakultete za družbene vede, pravi, da je lakmusov papir, v katerega so se odtisnile vse transformacije, ki so se v Ljubljani zgodile. Kar pa ne velja samo za politične, temveč tudi ekonomske, socialne in kulturne preobrazbe. »Vse to je dal Knafljev prehod skozi in vsaka faza mu je dala nekaj novega in hkrati pripeljala do spremembe, ki jo vidimo v tem prehodu, ko se skozenj sprehodimo.« In v Knaflju je bilo že marsikaj, kot je ta prostor tudi že marsikaj bil. Imel je svoja različna obdobja.
Do druge svetovne vojne sta bila v njem dva velika zasebna vrtova, eden je bil last Scagnettijevih iz hiše na Slovenski cesti in drugi od družine, ki je živela v stavbi v Wolfovi ulici. Prostor je bil za javnost zaprt, v njem pa so imeli zelenjavni vrt, sadovnjak, svinjak in hleve.
Kot pripoveduje Jadviga Scagnetti, ki s tem ljubljanskim prostorom živi že skoraj 50 let, saj se je v hišo ob Slovenski cesti preselila ob poroki leta 1976, je bil tam svojčas celo živalski vrt. To so ustna pričevanja o zgodovini hiše, ki je v rokah družine Scagnetti že več generacij, sicer pa je stara okoli 400 let in je bila nekoč v lasti trgovca Jakoba Schella pl. Schellenburga. O tem, da so nekoč tam imeli opice in druge živali, ki so si jih ljudje lahko prišli ogledat, še danes pričajo rešetke na oknih v prvem nadstropju hiše, pripoveduje stanovalka. Pričevanja o tem ljubljanskem prostoru pa govorijo tudi, da je bila nekoč tam tudi konjušnica.
Prehod od petdesetih let
Odprt prehod je Knafelj postal po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1958, ime pa je dobil po župniku Luki Knaflju. Svoj čas je bilo v tem urbanem žepu precej obrtniških prostorov. Jadviga Scagnetti jih našteje. Zraven nekdanje kemične čistilnice je nekoč deloval serviser fotoaparatov, nad njim je imel, poleg tistega, ki je gledal neposredno na Slovensko cesto, dodaten studio znameniti fotograf Potrč. Tam, kjer je zdaj pasja trgovina, je imela nekoč delavnico gospa, ki je šivala spodnje perilo in steznike. V prvem nadstropju je bila modistka, v pritličju, kjer je brivec, je bil nekoč krznar, v Knafljev prehod pa so lahko ljudje prišli tudi uokvirit slike in k čevljarju. Od obrtniških prostorov, ki iz središča Ljubljane že nekaj časa izginjajo in se umikajo trgovinam in lokalom, sta v tistem delu mesta zdaj samo še brivec in čevljar, vendar drugi, kot je bil pred desetletji. Zadnjih dobrih deset let ima ob Slovenski cesti svojo izpostavo legendarno ljubljansko čevljarstvo Vodeb.
Kot podčrta Scagnettijeva, se je Knafljev prehod skozi desetletja zelo spreminjal. »V njem je bilo že vse sorte, zbiranje takšnega in drugačnega, saj je bil to odmaknjen prostor.« Nekaj časa so za javni park na občini tudi lepo skrbeli, se spominja sogovornica. Nato je prišlo zanj temno obdobje, dobesedno, saj kar nekaj let tam ni bilo javne razsvetljave in je bil prehod skozi ta prostor zvečer še posebno neprijeten. Kraj sredi mestnega središča je postal vse bolj zapuščen in zbirališče odrinjenih družbenih skupin. To je bilo v 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko so se v njem zbirali narkomani in brezdomci. Da bi bil Knafljev prehod kdaj tudi domicilna točka pankerjev, saj so imeli za vogalom Rio, enega svojih matičnih lokalov, med katere sta spadala tudi Medex in Union, se Jadviga Scagnetti ne spominja. Je pa prehod prav zaradi svoje odmaknjenosti postal eden od javnih krajev za zapisovanje kritičnih družbenih sporočil in bil tako skozi to dejavnost eden od alternativnih ljubljanskih punktov. Kot še pripoveduje sogovornica, je bilo v Knafljevem prehodu nekaj časa tudi otroško igrišče. »Pošta je imela tukaj svoj vrtec za otroke zaposlenih in z mojim tastom so se dogovorili, da so naredili peskovnik ter namestili gugalnico in plezalo,« pripoveduje.
Za zidom drugi svet
Ob govoru o Knafljevem prehodu urbani sociolog Uršič izpostavlja, da je bila prav odmaknjenost tega prostora dolgo časa njegova specifika. »Je v čistem centru Ljubljane, če rečemo, da je Prešernov trg središče države, hkrati pa si le streljaj stran, ob prehodu skozi portal nenadoma vstopil v drug svet. In ta svetova sta dolgo soobstajala vzporedno, zato gre za unikatno situacijo. Na eni strani je tako državni javni prostor z vso težo zgodovine (nedaleč stran se lahko spomnimo še na Trg republike, op. a.), na drugi pa ta alternativni prostor, ki ga je Knafelj predstavljal. To je bila lepota Knafljevega prehoda, da sta na isti lokaciji obstajala dva popolnoma drugačna prostora, ki ju je, če rečemo s prispodobo, ločeval le zid.« A Knafelj se je v devetdesetih letih s političnimi in ekonomskimi spremembami hitro poblagovil. Vanj so vstopili lokali in restavracije, v zadnjih mesecih še butični hotel in restavracija, gradbeni odri pa napovedujejo tudi nov poslovno-stanovanjski objekt. »Živimo v dobi tržne ekonomije, ki skozi različne valove transformira vse mesto. Zdaj je vpliv kapitala že tako velik, da v mestu marsikaj izginja. Gentrifikacija ne izrinja samo določenih slojev ljudi, temveč je povezana tudi s homogenizacijo dejavnosti, kar je pri Knafljevem prehodu precej očitno,« še stanje v družbi, ki se vpisuje v prostor, komentira Uršič.
