Janez Kastelic, po izobrazbi gozdarski inženir, vodi Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje od leta 2016, ko je postal vršilec dolžnosti direktorja, od leta 2018 pa je direktor. Takrat je zavod, vključno z njim, imel tri zaposlene. Trenutno je pri različnih projektih zaposlenih že okoli 15 sodelavcev, povečini mladih strokovnjakov. Zavod je v tem času zrasel v vidno institucijo, ki soustvarja življenje in kroji politiko v sedmih občinah na območju Ljubljanskega barja. Trenutno zaključujejo večletni kohezijski projekt – imenovan Poljuba – v okviru katerega so med drugim odkupili 150 hektarov kmetijskih zemljišč, z namenom ohranjanja narave, koordinirajo pa tudi kontroverzni odlov nutrij v naseljih na Ljubljanskem barju.

Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje se je pod vašim vodstvom razširil v pomembno regionalno institucijo.

Imel sem srečo, da sem vodenje prevzel v obdobju, ko je bila na ravni izvajanja politik sprejeta odločitev, da lahko zavarovana območja, ki imajo upravljalca, pripravijo projekte za ohranjanje biodiverzitete v okviru kohezijske politike. Leta 2018 se je tako zgodil zelo pomemben preboj na področju naravovarstva. Krajinski parki smo dobili možnost, da pripravimo projekte, ki so namenjeni ohranjanju narave, z neposredno potrditvijo, kar pomeni, da se ni bilo treba prijaviti na razpis. To priložnost smo izkoristili za to, da smo začeli izvajati ukrepe, namenjene zaščiti kritično ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V okviru projekta Poljuba, ki se zaključuje to leto, smo med drugim odkupili tudi 150 hektarov kmetijskih zemljišč, kar sicer ni veliko. Ampak že tako majhna površina je uspela okrepiti populacijo metulja barjanski okarček, lesne grezovke in hrošča puščavnika. Projekt je pokazal, da ne potrebuješ veliko zemlje za okrepitev populacije barjanskega okarčka, zemljišča pa bodo služila ohranjanju narave tudi po zaključku projekta. Populacijo barjanskega okarčka lahko preštejemo, kar je, ko govorimo o populaciji metulja, izjemno skrb vzbujajoče, in tudi odkup zemljišč ne prinaša zagotovila, da bo vrsta preživela. Seveda je treba za ohranjanje stabilne populacije barjanskega okarčka dodatno zagotoviti vsaj približno 150 hektarov zemljišč na celotnem območju Ljubljanskega barja.

Kako je potekal odkup kmetijskih zemljišč?

Kot novopečen direktor sem mislil, da je zemlja za slovenskega kmeta sveta, zato sem bil skeptičen do predloga sodelavcev glede odkupa kmetijskih zemljišč. Prepričan sem bil, da kmetje ne bodo želeli prodati zemlje, in če nam to ne bi uspelo, bi večmilijonski projekt propadel. Obenem je odkup zemljišč nujen za okrepitev ogroženih vrst. Na koncu je prevladalo zaupanje do sodelavcev, ki so mi zagotovili, da jim bo uspelo, in z veseljem potrdim, da sem se motil. Naš namen ni, da odkupimo na tisoče hektarov Ljubljanskega barja, ampak da na majhnem vzorcu pokažemo, kako bi se dalo kmetovati na način, da je to ekonomsko smiselno in ekološko vzdržno. Lastnica zemljišč je seveda država, ampak mi kot upravljalci lahko zagotovimo izvajanje kmetijske prakse, ki ustreza kritično ogroženim vrstam.

Na odkupljenih zemljiščih pod določenimi pogoji dovolite kmetovanje?

Ekstenzivno kmetijstvo ima na Ljubljanskem barju dolgo zgodovino in ravno zato ima barje tudi bogato biodiverziteto. Ne moremo si predstavljati, da ne bi bilo intenzivnega kmetijstva, se pa moramo dogovoriti, na katerih območjih se bo izvajalo. Vprašanje je, kaj s produkti ekstenzivnega kmetovanja – pozna košnja ne prinese sena, ampak samo steljo za živali, ki ni več aktualna. Hkrati pozna košnja zagotavlja habitat ne samo za ogrožene vrste, ampak tudi za različne ptice in druge žuželke.

V javnosti se včasih ustvari vtis, da krajinski park ovira delo kmetov.

Tu gre za stvar skupne kmetijske politike EU. Krajinski park ničesar ne prepoveduje, to je stvar drugih institucij, mi lahko samo svetujemo in pomagamo. Kmetje imajo včasih vtis, da so omejitve uvedene zaradi statusa Natura 2000. Ampak večina omejitev izhaja iz ugotovitve, da je treba kmetijsko prakso dopolniti z zeleno komponento, če želimo kmetijstvo ohraniti v približno takšni obliki, kot jo poznamo. Kmet razmišlja izredno racionalno. Če se mu bolj izplača intenzivna proizvodnja in na drugi strani ni mehanizmov, ki bi spodbujali ekstenzivno kmetijstvo, se bo odločil za intenzivno kmetijstvo in v ekstenzivnem seveda ne bo videl koristi. Moje osebno mnenje je, da bi velikim kmetom država morala pomagati s posebnim poslovnim načrtom glede dolgoročne usmeritve. Če nekdo prejema subvencije oziroma se zadolži za izgradnjo hleva za 200 glav živine, ne morete od njega pričakovati, da bo čez noč spremenil način dela. Na zavarovanih območjih potrebujemo dolgotrajne instrumente, da bo lahko kmet imel poln hlev in še vedno skrbel za naravo.

Ohranjanje narave zahteva težke odločitve, recimo odločitev za odlov tujerodne invazivne vrste nutrij znotraj naselij, ki se je po daljši polemiki začel izvajati pred slabim mesecem. So že vidni kakšni rezultati?

Organizirali smo izobraževanje, ki se ga je udeležilo okoli 50 lovcev. Odlov je v rokah posameznih lovskih družin in čakamo na prvo poročilo. Zaenkrat nismo dobili nobene informacije, da bi nastali kakšni zapleti.

Glede odlova je bila vložena tudi pobuda za ustavno presojo.

Nisem pravnik, ampak kot dolgoletni državni uradnik menim, da je prav, da društva uporabijo vsa pravna sredstva. To je nujno za zagotavljanje pravilnega delovanja države. Recimo pobudo za ustavitev odstrela medvedov na podlagi odločbe je upravno sodišče zavrnilo, kar je samo dodatna potrditev, da je država ukrep izvajala legitimno in v skladu s predpisi. Ne gre za nadzor, temveč za aktivno spremljanje države, kar je lahko samo plus, saj smo državni uradniki zaradi tega še posebej pozorni na to, da gre vse po predpisih. Nasprotovanje odlovu temelji na dobrobiti živali, kar se mi zdi logično in pravilno. Iz tega seveda izhaja vprašanje, ali ima človek pravico, da posega v populacijo invazivne tujerodne ali kake druge vrste in jo usmrti zaradi nekega drugega cilja. To so že bolj filozofska vprašanja, ampak nujno je, da razpravljamo tudi o tem.

Oglasila se je tudi partnerica predsednika vlade, ki je zelo kritično nastopila proti odlovu in stroki, ki ga zagovarja, pa tudi proti vam osebno.

Sem javni uslužbenec in stvari ne smem jemati osebno. Vsak državljan ima pravico, da se vključi v razpravo glede procesov delovanja države. Verjamem, da je bila premierjeva partnerica že prej aktivna glede dobrobiti živali in menim, da so njene poteze pravilne. Vsak ima lahko svoje mnenje, vedno pa imam rad, da se pogovarjamo o dejstvih. Mislim, da so bile reakcije na njene izjave tako ali drugače pretirane in vezane bolj na dejstvo, da je gospa Tina Gaber partnerica premierja, kar je bilo mogoče pričakovati. Če je njeno mnenje legitimno, ga seveda spoštujem in upoštevam. Tudi sam sem preveril, ali za njeno izjavo stojijo dejstva, a še enkrat moram poudariti, da je to, da se z nutrijo ukvarjajo lovci, samo posledica predpisa, ker je nutrija divjad. Upam, da je zaradi te polemike sedaj ljudem jasno, zakaj so za to zadolženi lovci.

V peticiji proti odlovu nutrij je zapisano, da bi morale države slediti zgledu Italije, kjer naj bi nutrije uspešno sterilizirali. Ugotovili smo, da lahko zato, ker nutrije tam nimajo statusa divjadi in ker imajo nižjo stopnjo pravne zaščite, z njimi vsak počne, kar hoče – bodisi jih ubije ali pa sterilizira. Ali bi morali v Sloveniji res slediti zgledu Italije?

V Italiji lahko nutrije tudi uplinjajo ali odstranjujejo z drugimi sredstvi. A vprašam vas: se vam zdi to prav? Ljudje ne smejo vzeti pravice v svoje roke. Govorilo se je recimo tudi to, da je na Hrvaškem lokalno prebivalstvo zastrupljalo volkove, kar tudi ni prav. V naslednjih letih se bomo verjetno morali soočati tudi z drugimi karizmatičnimi invazivnimi vrstami. Recimo v Italiji​ sta se razširila​ rakunasti pes in siva veverica in samo vprašanje časa je, kdaj se bosta razširila tudi pri nas. To so vprašanja, ki presegajo nutrije, vendar je nujno, da si jih postavimo.

Čeprav ste v ozaveščanje vložili veliko napora, je bilo mogoče dobiti vtis, da je krožilo veliko informacij, za katere se zdi, da ne temeljijo na dejstvih.

Imamo enostaven dostop do vseh potrebnih informacij, a zdi se mi, da ima urbani človek drugačen način percepcije tega, kaj naj bi bila narava. Za urbanega človeka je narava lepa. Narava ni nikoli lepa. Vsi naravni procesi so kruti in na takšen ali drugačen način povezani s smrtjo. Zdi se mi prav, da tudi ta populacija, ki je morda izgubila stik z naravo, nekako ponovno vzpostavi stik z njo, pri čemer lahko pomaga tudi krajinski park, saj leži v neposredni bližini mesta. Ne trdim, da zavajajo, temveč se mi zdi, da delujejo na podlagi nepopolnih podatkov, kar pa ne pomeni, da njihovo stališče ni legitimno.

Nutrije so trenutno najbolj vidna grožnja. Kaj še ogroža biodiverziteto barja?

Razprava o invazivnih tujerodnih vrstah se ne bo končala z nutrijami. Problem, ki ga imajo vse države, je vprašanje: kdaj ukrepati? Večinoma ukrepamo takrat, ko je že prepozno. Takrat ostane samo sizifovo delo omejevanja škode, ki je neizmerno drago, zato je nujno hitro ukrepanje. Poleg nutrij so največji izziv rastlinske invazivne vrste in tudi druge živalske vrste, kot je sončni ostriž, spremljamo tujerodne rake, želve rdečevratke in rumenovratke, ki ogrožajo močvirsko sklednico. Poleg tega Ljubljansko barje ogrožata tudi zaraščanje in opuščanje kmetijskih površin na nekaterih mestih, pa povečanje intenzivnosti kmetovanja na posameznih območjih. Oba ekstrema v enaki meri ogrožata biodiverziteto.