Javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljana ter ljubljanska pedagoška fakulteta sta pripravila monografijo z naslovom Ivan Hribar. Javno. Ustvarjalno. Zasebno. V njej 12 avtoric in avtorjev piše o Hribarjevem bogatem političnem udejstvovanju, pa tudi o njegovem zasebnem življenju ter literarnem ustvarjanju ter obnovi družinske hiše v Rožni dolini – Vile Zlatica, ki jo je Mestna občina Ljubljana zaključila spomladi 2021.
»S prenovo vile, postavitvijo razstave in izdajo monografije smo izpolnili zadnjo željo dr. Zlatice Hribar: da Ivan Hribar v zgodovini dobi mesto, ki si ga zasluži,« je izpostavila Irena Žmuc, ki je skupaj z Mojco Ferle in Darjo Kerec urejala monografijo. Ravno Žmučeva iz Mestnega muzeja je avtorica razstave v prenovljeni Vili Zlatica o Ivanu Hribarju in ljubljanskem meščanstvu.
Hribarjevih 4290 rokopisnih strani
Čeprav ga večina pozna predvsem kot znamenitega ljubljanskega župana, je imel Ivan Hribar tudi žilico za literaturo in kulturo nasploh. V monografiji je Barbara Savenc opisala Hribarjeva prizadevanja za zbiranje domačih umetnostnih del. Katalog umotvorov ljubljanske mestne umetniške galerije je po besedah Savenčeve premični kulturni spomenik, saj predstavlja prvo inventarno knjigo ljubljanskega Mestnega muzeja, hkrati pa ta katalog pomeni izhodiščni zbir podatkov o umetnostnih delih, ki so del zbirk ali stalnih postavitev tako Mestnega muzeja kot tudi Narodne in Moderne galerije.
Hribar je iz različnih jezikov prevajal različna tuja dela, pisal pesmi, drame in prozo. Darja Kerec je omenila, da si s skupino raziskovalcev prizadevajo objaviti Hribarjev roman z naslovom Gospod Izidor Fučec: srednjeveška povest naših dni. Na to delo je opozorila Milena Mileva Blažić, ki je nekoč s kolegicami mestnimi svetnicami obiskala Narodno univerzitetno knjižnico (NUK), da bi si ogledale rokopise. Skrbnik tamkajšnje rokopisne zbirke Marjan Rupert jim je med drugim pokazal dva zvezka in omenil, da ju je napisal Hribar. Blažićeva je napačno sklepala, da gre za mladinsko literaturo, in je sklenila zvezka pretipkati. A ko je s tem namenom naslednjič prišla v NUK, je nista čakala dva, temveč kar 26 zvezkov.
Kerečeva je povedala, da je Hribar roman napisal na kar 4290 rokopisnih straneh, kar pretipkano pomeni 970 strani. »Pretvorba rokopisa v sodobno različico je trajala kar nekaj časa,« je pripomnila Darja Kerec in omenila, da je Milena Mileva Blažić že objavila nekaj izsledkov analize romana, a da bi bila potrebna sinteza različnih analiz. Po njenem mnenju bi roman morali proučiti denimo slavisti, literarni zgodovinarji, zgodovinarji in prevajalci. Blažićeva je razkrila, da Hribarjev roman pripoveduje zgodbo o Miji Fučcu, njegovem sinu Izidorju, ki je glavni protagonist, in Izidorjevem sinu Miškecu. Glavna motiva romana pa sta slovenstvo in slovanstvo. »Na osnovi primerjalne analize Hribarjevih že objavljenih spominov in romana o Fučcu so razvidni zgodovinski paralelizem, otroštvo, mladost, odraslost ter vzporednost osebnih in zgodovinskih prelomnic,« je v uvodniku monografije zapisala Blažićeva. Prepričana je, da bo Hribarjev roman, ko bo izšel, »spremenil slovensko literarno zgodovino«.
Poročil se je s hišno pomočnico
Irena Žmuc in Mojca Ferle sta v monografiji izpostavili, da je imel Hribar precej nenavadno zasebno življenje oziroma da to ni bilo v skladu s krščanskimi načeli ter meščanskim pojmovanjem. Njegova prva žena je bila Čehinja Emilija Griga, s katero je imel sina Milana. Njun zakon se je končal leta 1910, ko je Emilija zahtevala ločitev, piše Žmučeva.
K razpadu zakona bi lahko prispevalo dejstvo, da je Hribar v času, ko sta bila poročena, dobil nezakonska otroka – Pavlo in Milka, ki ju je imel z dvema ženskama. Tudi najmlajša Hribarjeva hči Zlata je bila rojena kot nezakonski otrok. Njena mati Marija Goričan, s katero se je Hribar naposled poročil leta 1926, ko je prva žena umrla, je bila sprva njegova kuharica in hišna pomočnica. Žmučeva na podlagi pregledane arhivske dokumentacije zaključi, da je Hribar za svoje otroke dobro skrbel in si prizadeval, da bi dobili čim boljšo izobrazbo.
Monografijo med drugim dopolnjuje spominski zapis Mojce Jenko, ki je živela v Hribarjevi vili. Z možem sta najela nekdanje hišniško stanovanje v vili in se tako spoznala z Zlatico. Najemna pogodba jima je nalagala tudi določena opravila, na primer kidanje snega, odstranjevanje plevela z dvorišča, posutega s peskom, in grabljenje listja. Zlata Hribar je družinico večkrat povabila na kosila. Jenkova se spominja, kako si je vsakič, ko se je vzpenjala v prostore najemodajalke, ogledovala uokvirjene listine, ki jih je prejemal Ivan Hribar. Njenim otrokom pa je v spominu ostal nagačen pav, katerega rep se je spuščal po sredini stopnišča.
