Pod Golovcem, na Hradeckega cesti, stoji hiša, ki je tabu. Hiša, mimo katere vozniki radi pospešijo. Hiša, kjer se odkrito pogovarjajo o smrti in kjer ljudje čakajo nanjo. Hiša, v kateri se je včeraj zjutraj zbudilo sedem ljudi, opoldne pa so našteli le še šest živih duš. Za tisto, ki je odšla, je pri vhodu gorela sveča. V Hiši Ljubhospica, ki je pred osmimi leti ponovno odprla vrata, so v vseh teh letih k dostojni smrti in slovesu svojcev od pokojnika pomagali 1400 ljudem. Predlani so tako pomagali 140 umirajočim, lani 217, številka pa vsako leto narašča.
Bivanje v hiši je brezplačno
Z dvanajstimi sobami, po šest jih je v vsakem nadstropju, so samo polovično zasedeni, čeprav je za prosto mesto v Ljubhospicu čakalna doba. Razlog, kot je dejala vodja hiše Tatjana Fink, je zdravniška stavka. Zaradi te zdravniki opravljajo samo najnujnejša dela, pisanje zdravniških mnenj stoji in posledično nihče ne ve, kje na smrt bolni ljudje končujejo svoje življenje. »Priznam, da je nam to zelo težko gledati. Ne toliko zaradi nas, ki se ne branimo krajšega premora po napornih mesecih. Preprosto nam ni vseeno za vse tiste ljudi (in njihove svojce), ki končuje svoje življenje brez oskrbe, kakršno bi si vsak človek – ne glede na njegov status – želel in tudi zaslužil,« je poudarila Finkova in dodala, da sta bivanje in sama storitev njihove hiše brezplačna.
Kot je povedal direktor Hiše Ljubhospica Marjan Sedej, so zadovoljni, da jim je v teh osmih letih uspelo skupaj z zaposlenimi in svojci pokojnih razviti kulturo odnosov, življenja in predvsem kulturo drugačnega slovesa od umirajočih. »Žal pa nam ni uspelo niti približno premagati mačehovskega odnosa do naše hiše. V tem času smo zamenjali deset ministrov za zdravje, končno dobili ministrstvo za solidarno prihodnost. Žal od tega ljudje, ki prihajajo k nam, nimajo popolnoma nič. Očitno je za naše odločevalce vprašanje hospica oziroma, bolje rečeno, vprašanje normalnega in človeka vrednega slovesa ter odhoda s tega sveta drugo- ali celo tretjerazredno vprašanje,« je bil precej kritičen Sedej in omenil, da Ljubhospic v 80 odstotkih financirata javni zavod Lekarna Ljubljana in njena hčerinska družba LL Grosist. »Preostalih dvajset odstotkov se nabere z donacijami, največ svojcev oziroma ljudi, ki spremljajo naše poslanstvo oziroma jih tema tako ali drugače zadeva.«
Lani sprejeli 238 umirajočih ljudi
Paliativna oskrba pri nas še vedno ni primerno obravnavana. Ljubhospic je v Ljubljani edina hiša, ki se celostno ukvarja s tovrstno obliko oskrbe. V hospicu zaključna faza življenja traja največ tri mesece, povprečno enajst dni. Povprečna starost ljudi je 72 let, vendar kot opozarja Finkova, je povprečno število ljudi od 62 do 68. Lani so sprejeli 238 umirajočih, od tega večinoma z onkološko diagnozo, nekaj pa z internističnimi in nevrološkimi diagnozami. »Če se sami srečamo s povprečno dvajsetimi sprejemi in 18 smrtmi na mesec, smo se spoznali z vsemi temi družinami. In vsem njim smo pomagali pri žalosti in žalovanju, zanikanju, predvsem pa pri premagovanju strahu, ki se je izražal v različnih oblikah,« je še povedala Finkova.
