Danes si je težko predstavljati, da je bil Kongresni trg nekoč predmestje, kjer je od leta 1606 stal tudi kapucinski samostan. Ta pa je bil izhodišče kapucinske procesije, enega večjih gledaliških dogodkov v tedanji Ljubljani, je v parku Zvezda pot po gledališki zgodovini mesta začela kustosinja pedagoginja Sandra Jenko s Slovenskega gledališkega inštituta (Slogi), ki je izvedel Gledališki sprehod po Stari Ljubljani. »Eden izmed načinov, kako ljudem, če so nepismeni, približati zgodbe iz Svetega pisma, je bilo gledališče. Pri čemer so se kapucini zavedali, da lahko gledališče med ljudi najbolje pripelješ tako, da ga spraviš na ulico,« je na začetku gledališke ture še dejala kustosinja gledališkega inštituta. Kapucinska procesija, ki je v Ljubljani potekala v 17. in 18. stoletju, se je odvijala na veliki petek. Po svoji vsebini je bila zelo podobna najbolj znani kapucinski procesiji pri nas – Škofjeloškemu pasijonu, ki je svojo pot sicer začel nekoliko kasneje kot ljubljanski pasijon. V Ljubljani je v procesiji, kot je pojasnila kustosinja, sodelovalo od 100 do 150 ljudi, kar je bilo za tedanje mesto s 3000 prebivalci veliko. Šlo je predvsem za predstavnike cerkve in cehov ter moške nižjih stanov, ki so nosili igralske odre ter tako prispevali k premikanju celotnega dogajanja. »Ljudje so procesijo lahko opazovali s svojih domov ali s ceste. Vsem je bila dostopna tudi zaradi jezika, saj je potekala v nemščini. Nekateri viri pričajo, da je kasneje nekaj prizorov potekalo tudi v slovenščini, vendar to ni dokazano.«
Z enakim ciljem – ljudem približati sporočila Svetega pisma – so v istem obdobju gledališke igre prirejali tudi jezuiti. Le da so bile predstave jezuitskega kolegija pri pouku, v samostanu ali pred cerkvijo v latinščini in so jim gledalci zato težje sledili.
V mestu tudi gostujoča gledališča
Vzporedno s kapucinskimi in jezuitskimi uprizoritvami so se v Ljubljani odvijale tudi predstave gostujočih gledališč. »Na svoji poti je veliko gledaliških skupin prečkalo Ljubljano in tako so sem prišli italijanski operisti, igralci comedie dell'arte in nemški komedijanti, ki so si v predmestju na trgu postavili oder in nekaj dni gostovali,« je pred sedanjo stavbo ljubljanske univerze v preteklost še enkrat popeljala Sandra Jenko. Pred velikim ljubljanskim potresom je namreč na tem mestu stala vicedomska palača, prizorišče gostujočih skupin pa ni bilo samo na trgu pred njo, temveč tudi v njeni notranjosti. Poleg tega so gledališke skupine gostovale tudi v stari deželni jahalnici v kapucinskem predmestju, v svoje palače so jih vabili tudi plemiči, med njimi denimo Auerspergi.
Prvo stalno gledališče je Ljubljana dobila leta 1765, ko so z denarjem kranjskih deželnih stanov zgradili Stanovsko gledališče. K temu jih je dodatno spodbudil napovedan cesarjev obisk, ki se sicer v tistem letu nato ni zgodil, a ne glede na to je mesto dobilo svoje gledališče, v katerem so si investitorji med seboj podelili lože in imeli vpliv na program. Ta je bil bolj ko ne nemški, le občasno so v njem nastopile italijanske operne družbe. Stanovsko gledališče so postavili na mestu nekdanje deželne jahalnice, tik ob mestnih vratih, ki so vodila v gosposko četrt. Na tej lokaciji, kjer danes stoji stavba Slovenske filharmonije, je delovalo do leta 1887, ko je pogorelo.
Predstave v deželni in mestni hiši
Na gledališkem sprehodu, ki utečene poti po sodobni Ljubljani odstira tudi skozi tovrsten zgodovinski pogled in ga v gledališkem inštitutu organizirajo večkrat na leto, smo se pod vodstvom kustosinje Jenko ustavili tudi na Novem trgu pred stavbo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tam, kjer je bila nekoč deželna hiša, lontovž, v kateri so se sestajali deželni stanovi, prav tako pa so v njej prostor dobile gostujoče gledališke skupine. »V 18. stoletju, ko se je okus kranjskih stanov počasi spreminjal in so si namesto nemških improviziranih predstav zaželeli italijanskih oper, ki so tedaj veljale za visoko kulturo, so v drugem nadstropju lontovža postavili oder in tam ustanovili manjše italijansko gledališče, ki se je imenovalo Italijanski plemeniti oder,« je pojasnila kustosinja. Pri čemer je bil v mestu gostitelj gledališča še rotovž, v katerem je deloval nemški oder, rekli pa so mu nemška komedijska hiša v mestni hiši.
H gledališki zgodovini je svoje prispeval tudi razsvetljenec Žiga Zois, ki je kot velik ljubitelj opere v svojo palačo vabil predvsem italijanske skupine. Vendar je svoje goste prosil, naj odpojejo kakšno arijo, ki jih je sam prevajal, tudi v slovenščini. Za vstop slovenskega jezika v uprizoritveno umetnost je seveda veliko naredil tudi Anton Tomaž Linhart z Županovo Micko. »V letu velike francoske revolucije 1789 smo tudi mi imeli svojo revolucijo, saj sta se Linhart in Zois borila, da bi v Stanovskem gledališču imeli gledališki večer s slovensko predstavo,« je o prelomnici povedala Sandra Jenko.
