Trike, ti so največkrat iz kart, francoskega čarovnika Xavierja Deparisa praktično brez izjeme spremljajo salve čudenja, navdušenja in smeha, ki ga s svojo »čudežnostjo«, navidezno nerazložljivostjo, izzovejo pri ljudeh. In zanimivo je opazovati, kako začara tudi največje skeptike. Glede na svoje izkušnje pravi, da je imel srečo, da je odraščal v Franciji. »Francozi so namreč najbolj skeptično občinstvo, kar je najboljša vaja, saj veš, da ti ne bodo odpustili nobene napake. Moraš biti odličen,« je čarovnik dejal v pogovoru za naš časopis, ko je pred nedavnim obiskal Ljubljano. V spontanem druženju, ki je sledilo enemu od dogodkov na marčevskem Kavč festivalu, pa je ponovno pokazal, kakšen mojster čarovniških trikov je.
Za slovenske gledalce Xavier Deparis strne, da so odprti in prijazni. »Vedno sem užival, ko sem tu nastopal.« Ko na hitro skicira kulturni zemljevid odzivov na svoje čarovnije, pravi, da v ZDA lahko narediš kar koli, najbolj preprost in najkrajši trik, pa bodo ljudje kričali od navdušenja. So nasprotje francoskega občinstva, kjer »moram poskrbeti tudi za to, da ne bi dobili občutka, da gre za preverjanje njihove pameti ali kaj podobnega. Ne gre za dokazovanje, moj cilj je, da uživajo v tem, kar si delimo. To je zabavna izkušnja. Ko ljudje doživijo čarovnijo, vidiš eno njihovih najboljših plati, to sta veselje in smeh. Dober je občutek, ko lahko spodbujaš navdušenje.«
Ključ do čudenja
Poleg samega izvajanja trikov so ravno odzivi ljudi tisto, kar je Xavierja Deparisa tako zelo prevzelo, da je pred dvajsetimi leti postal čarovnik. »Ne glede na to, kje se znajde čarovnik, naj trike pokaže otroku, starejšemu, brezdomcu, direktorju ali predsedniku … vse začara. V čarovniji je nekaj univerzalnega, odpre del tebe, ki je sicer zaprt. Je kot nekakšna osvežitev za možgane,« čudenje, ki je odgovor na njegove veščine, opiše sogovornik. Ter še doda: »Poznamo otroško čudenje, a bolj ko odraščamo, bolj spravljamo stvari v predale. Kar imam rad pri čarovniji, je, da lahko vsaj za trenutek prelomiš te okvirje in vstopiš v stanje, ko se zdi, da je kar koli mogoče, ter se soočiš s tem, da tudi ko misliš, da razumeš resničnost, so še vedno stvari, ki te presenetijo in jih ne razumeš. In bolj ko si racionalen, bolj te bo presenetila čarovnija, saj ti bo pokazala nekaj, kar se zdi popolnoma nemogoče.« Čar pa je seveda, da mojster ne razkrije trikov. A ne samo to, kot še razlaga sogovornik, cilj je doseči, »da posameznik ob tem, ko poskuša razumeti, kaj se je zgodilo, pride na dan z idejo, da gre za branje misli ali sugestijo. To iluzijo ustvarjamo na različne načine.« Pri čemer so za gledalce težko razložljivi tudi drugi čarovniški prizori, kot denimo vidno tanjšanje kupa kart na dlani enega od gledalcev, s tem da so čarovniške roke, vsaj tako se zdi, neprestano pred očmi prisotnih.
Osnovne sestavine
čarovniških trikov
Po besedah Xavierja Deparisa ni posebnega čarovniškega kodeksa, vsak mojster ima svoj osebni odgovor na to, kaj pove o trikih. Ker bi podrobna razlaga trika uničila zabavo, sam tega ne dela, temveč poda le osnovne sestavine čarovnije. To je preplet veščin z rokami – ko eno od teh pokaže v počasnem gibanju, je sledljiva, a v naslednjem trenutku jo naredi tako hitro, da jo je nemogoče zaznati in tako gib postane neviden. Poleg hitrih rok so del čarovnije tudi preusmerjanje pozornosti, najbolj pomemben pa je psihološki vidik. Uporabi naše predvidevanje, a na način, da ustvari nekaj, kar se nam zdi nemogoče, ker nimamo poznane logične razlage za videno. »Prepričani smo, da smo racionalni, a zares na različne načine nismo. Material, s katerim delamo, sta človeška pozornost in sklepanje,« še strne čarovnik, ki ustvarja tudi svoje trike. Povečini pa, kot še pove, če opazuje drugega čarovnika, vidi ali razume, kako je kaj naredil. Toliko že ima znanja in vaje za sabo. Kljub temu pa je spremljanje drugih mojstrov zanj še vedno zanimivo, saj »vedno vzporedno gledam dve zgodbi: metodo dela in učinek pri občinstvu«.
Čeprav se čudeži ne dogajajo samo za gledalce, temveč kdaj tudi zanj. »V prvih letih čarovništva je bil cilj, da sem imel pod nadzorom vse, kar se dogaja. Z leti pa lahko med izvajanjem trika tudi tvegaš, saj če kaj ne bo delovalo, imam dovolj izkušenj, da bom naredil nekaj drugega in tako za občinstvo ne bo napake, če bo delovalo, pa bo to 'čudež' tudi zame.«
Karte združujejo veliko stvari
In zakaj je Xavier Deparis, ki večinoma nastopa na podjetniških dogodkih v Parizu in okolici, za svoje trike izbral ravno karte, po čarovniško odgovori, da so te izbrale njega. Karte pa da predstavljajo sintezo več veščin s področja čarovništva. »Všeč so mi, ker jih vsi poznajo in z njimi lahko narediš veliko stvari, od vizualnih do psiholoških in še vse vmes. Čeprav delam tudi trike z objekti in mentalizem.« A kakor koli, ko delaš s kartami, je to tudi sproščujoče, je prepričan. Glede na njegov poklic pa ne preseneča, da je njegov pariški dom poln paketov kart. Nima podatkov, koliko jih je že porabil, je pa z njimi navdušil že veliko ljudi. Potrdil je, da se v bližnji prihodnosti spet vrne v Ljubljano, ker ima tukaj veliko prijateljev. Ob tem pa se morda zgodi še kakšen njegov nastop.
