»Čebulni olupki so zdaj aktualni,« je že minulo soboto ob pogledu na veliko vrečo tega naravnega barvila za pirhe dejal prodajalec na Tržnici Moste. Da ljudje že iščejo velikonočne sestavine, so potrdili tudi na drugih stojnicah. »Že ta teden kaj kupujejo, eni si radi prej priskrbijo ali pa morda kam gredo in se pred tem opremijo. Kupujejo hren in jajca, saj je bolje, da so en teden stara, ker se čisto sveža nerada lupijo,« je dejala ena od branjevk. Jajca iz proste reje, po 37 centov za kos, prodajajo v pokriti tržnici, kjer ena od stojnic živi kot mikro živilska trgovina. Zraven sta tudi dve stojnici z mesom, kjer je kilogram šunke za kuhanje naprodaj za 13 do 16 evrov za kilogram. Kar se tiče živilske ponudbe v pokriti tržnici, ki je z interjerjem v lesu in opečnati barvi talne obloge prava časovna kapsula, zamrznjena v osemdesetih letih, ni prav široka. In ni treba posebej poudarjati, da je bilo nekoč v tem delu tržnice veliko več ponudbe in življenja. Kot pove prodajalka, ki ji je prostor všeč takšen, kot je, da ni »vse nobel«, hodijo k njim kupovat predvsem starejši ljudje iz okoliških blokov.
Na stojnici kmetije Janhar iz Gorenjske je imel prodajalec Simon minulo soboto v ponudbi v ogromni vreči tudi regrat. »Ta je tudi aktualen, čeprav se počasi končuje. Nabiramo ga na njivi in ne na travniku, kot vso ostalo zelenjavo ga skrbno očistimo.«
Simon Janhar na tržnici v Mostah prodaja že trideset let. Pred časom je sicer razmišljal, da bi se preselil na tržnico v BTC, a ker ima veliko rednih strank, vztraja tu. »S strankami se navežemo. Če je čas, se z vsako kaj pogovorimo in tako se spoznavamo,« je dejal. Prodajalec pozna navade svojih kupcev. Marsikdo želi imeti zelenjavo za juho že pripravljeno na kupu, medtem ko nekateri recimo nočejo, da jim velik por prereže, da ga ne bi vonjali v avtu, za nekatere pa tudi točno ve, ob kateri uri bodo v soboto prišli, branjevec razkrije pomembne drobce, ki osebno kupovanje poleg klepetanja naredijo še bolj prisrčno.
Dejavnost, ki prehaja med generacijami
Ob sobotah, ko je prodajalska zasedba največja, je na Tržnici Moste kakšnih sedem, osem stojnic. Med tednom jih je manj, kdaj so lahko tudi le tri. Je pa žepni tržni prostor ob Zaloški cesti nastal v začetku osemdesetih let in nekateri od prodajalcev in prodajalk svoje pridelke tu prodajajo že dolgo, trideset, štirideset let. Pri čemer branjevstvo ni edina stvar, ki se prenaša iz generacije v generacijo, temveč se k prodajalcem vračajo tudi različne generacije kupcev. »Zdaj pri nas kupujejo že vnuki starejših strank. Otroci, ki so hodili z babico, so odrasli, se poročili in zdaj se vračajo njihovi otroci,« pripoveduje Rifat Muharemović, ki ima družinsko stojnico v Mostah od osemdesetih let.
Ob sredah, petkih in sobotah pridelke s kmetije v okolici Ljubljane že trideset let prodaja starejša prodajalka. »Sem hodim, ker sem stojnico prevzela od tašče. Je pa ta tržnica bolj prijetna, ker je manjša in se ni treba voziti v center. Prav tako lahko pripelješ bližje stojnici, na centralni morajo drug drugega čakati, da razložijo stvari. Sicer pa mislim, da ni kakšne bistvene razlike med tržnicami.« A so. V Mostah vsaj ob našem obisku ni bilo velikih stojnic, na katerih prodajajo uvoženo sadje in zelenjavo, prav tako se na tem žepnem tržnem prostoru prodajalci in redni kupci večinoma poznajo po imenih, kar ne velja samo za stike med redno stranko in prodajalcem, temveč kar za širši tržniški kolektiv. Kar pri vzdušju še izpostavijo prodajalci, je, da so povezani in da med njimi ni »fovšije«. Če se le da, si zjutraj ali po zaključku prodaje privoščijo skupno kavo. Ta »obred« in čas, ki ga tako preživijo skupaj, jih dodatno povezujeta.
Majhna in prijetna tržnica
Da so tržnice pomemben del mesta, kjer se srečujejo in navezujejo stike različne generacije ter družbene skupine, se strinja tudi Vesna Liponik, pesnica in mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki s prodajo sadja ob sobotah pomaga svoji mami, ki ima kmetijo v okolici Maribora. Ob tem še doda, da je neposredna prodaja poleg socialne dimenzije pomembna tudi z okoljskega vidika.
Ko je bila mlajša, je včasih spremljala svojo babico, ki je bila branjevka na glavni tržnici v Ljubljani, in mamo na tržnici v Mariboru, in ko na podlagi izkušenj naredi primerjavo, zaključi, da je tržnica v Mostah, kjer je nekdaj prodajal njen dedek in za njim njen pokojni oče, najbolj prijetna. »Morda zato, ker nas je tako malo in je kolektiv prodajalcev prijeten. Poleg tega pridejo še moji prijatelji, mi kaj pomagajo in po 11. uri, ko se tržnica umiri, ko gredo ljudje kuhat, nastopi družabni del.«
Na Tržnici Moste je pred mlado branjevko Saro prav tako prodajala že njena družina, in kot se spominja, je bil ta ljubljanski tržni prostor nekdaj veliko bolj živ. Sicer pa v tem delu uživa. Umirjeno je, pravi, med prodajo pa tudi »malo poklepetaš s strankami in spoznavaš nove ljudi«. Minus za 29-letnico je le, da mora ob sobotah zgodaj vstati in zato izpustiti petkovo žuranje, čeprav si ga kdaj privošči in tako zavestno žrtvuje spanec.
O majhnem merilu tržnice, ki prinaša osebni stik, pripoveduje tudi redna obiskovalka. »Živim blizu in vsako soboto, kadar imam čas, pridem na tržnico, kjer dela moja prijateljica Vesna. Ker že toliko časa hodim sem, se poznam z vsemi prodajalkami. Najprej sem imela svojo branjevko Saro, ker je mlada in sva se vedno še kaj pogovorili, kot recimo o koncertih in festivalih. Zdaj pa pri vsakem kaj kupim.« In ko nekaj časa hodiš sem, še nadaljuje sogovornica, izveš tudi veliko osebnih zgodb ljudi, tako stalnih strank kot branjevcev. »Vsak malo postoji, si izmenjamo izkušnje in ugotovimo, da imamo tudi kakšne skupne znance.«
Za pravi šov, glasen smeh in sproščeno kramljanje pa je minulo soboto poskrbela Zdenka Kosec, ki na tržnici v Mostah kupuje že 18 let. »Vse prodajalce poznam in vsi poznajo mene,« pravi občanka, ki se je že dolgo tega sem preselila iz Beograda.
