Velik ponos Kamnika je zagotovo krojaški mojster in modni oblikovalec Ivan Debevec, ki se je 10. maja 1919 rodil v Planini, v družini s tremi otroki. Kot navaja Kamniški zbornik (letnik 2010), je bil oče hlapec in priložnostni delavec, mama pa gospodinja. Pri njegovih osmih letih se je družina »z vso revščino, ki je obsegala dve stari postelji in dve culi starih cunj«, kot je v spominih povedal Debevec, sledila očetu v Kamnik. Zaradi slabih delovnih razmer je oče, ki je golih nog gazil po vodi in urejal hudournike, oslepel. Ker ni mogel več delati, so otroci in starši postali občinski reveži. Občina jim je dala petdeset dinarjev mesečne občinske podpore in knjižico, ki jim je dovoljevala beračiti po vsej Jugoslaviji. Ko je oče po sedmih letih umrl, so izgubili tudi to. Mati je prala in čistila pri bogatejših Kamničanih. Nato je občina materi najprej vzela starejšega sina Franceta, nato pa še Ivana. Nekaj časa sta dobivala hrano v kamniškem samostanu, nato pa pri gostilničarju Šaferju (pred Železnim mostom, zdajšnjim Maistrovim mostom). Ta je Ivana dal v uk h krojaškemu mojstru Kostji v Ljubljano, ki je imel svojo delavnico nasproti hotela Lev. Starejši brat se je v Titanu izučil za ključavničarja.
Iz Kamnika obrt selil v Mengeš
Ivan Debevec je imel med vojno v Kamniku krojaško delavnico, dokler ga niso mobilizirali v nemško vojsko. Po vojni je leta 1948 v Kamniku prevzel propadlo krojaško delavnico in jo hitro postavil na noge. Veliko znanja je pridobil tudi v Mariboru, kamor ga je občina poslala na enoletni tečaj. Z novim znanjem in širino je krojaški mojster 9. in 10. maja 1953 v Kamniku z velikim uspehom priredil svojo prvo modno revijo, verjetno prvo po vojni v Sloveniji. A takratnim oblastem je šel v nos njegov uspeh, zato se je iz Kamnika preselil v Mengeš. Tam je odprl novo delavnico in jo kasneje preimenoval v butik. Imel je tudi več zaposlenih, pomagala sta mu tudi hči in sin. Modne revije je organiziral v Kulturnem domu v Mengšu, v kamniških Malograjskih dvorih pa v Domžalah, Ljubljani, redni gost je bil tudi v Portorožu in na Bledu.
Ker je stremel k profesionalizmu, je za svoje modne revije izšolal deset deklet in dva fanta, ki so pred revijami obleke pomerjali v njegovem butiku. Ena od deklet je bila Zorica Pesek, znana slovenska manekenka, ki je svojo kariero zgradila v Italiji in od tam prinesla znanje ter pri nas prva ustanovila manekensko trimesečno šolo pod okriljem takrat delujočega Centra za sodobno oblačenje. Kot je povedala na gradu Zaprice, kjer je potekal večer, posvečen spominu na Ivana Debevca, je z mojstrom začela sodelovati po njegovem klicu. »Ivanu Debevcu so rekli slovenski Dior, ker je delal take obleke, da si imel občutek, kot da gledaš gledališko predstavo. Vsem manekenom je zlezel v srce, ker je bil izredno topel in simpatičen človek. Njegove revije so bile fantastične, nekaj posebnega. Bil je prvi, ki je na revijah ukinil ansambel in predvajal glasbo s kaset,« je povedala Peskova in dodala, da je občinstvo v njegovih revijah res uživalo. Ivan Debevec je bi znan tudi po poznanstvih s številnimi glasbeniki, veliko jih je tudi oblačil. Na njegovih revijah so med drugim nastopili Ditka Haberl, Majda Sepe, Elda Viler, Eva Sršen, Andrej Šifrer, Ljupka Dimitrovska, Ivica Šerfezija in Terezija Kesovija, s katero sta bila še posebno dobra prijatelja. Revije je velikokrat vodila Kamničanka Nataša Dolenc, ki se je z veseljem udeležila spominskega večera. Kot tudi Nina Gazibara, ki ima na sodelovanje z Debevcem samo lepe spomine.
Maneken postal po naključju
Med občinstvom v dvorani je bil tudi Boris Čamernik, nekoč uspešen maneken, vsi pa so se spominjali nepozabnih modnih revij in snemanj, na katerih je sodeloval tudi pred kratkim preminuli Rok Lasan. Kot maneken je pri Debevcu delal tudi Frenk Vengust, ki je prava ikona kamniškega glasbenega dogajanja v 60. letih in tudi kasneje. »Želel sem izstopati, zato sem šel k Debevcu, da mi je naredil rožnato-sive hlače s številnimi žepi in zadrgami. Maneken sem postal naključno. S skupino Kamniktiti smo imeli nastop v Hali Tivoli, tam pa je bila tudi modna revija,« je povedal Vengust in z nasmehom opisal scenosled dogajanja tisti večer. »K meni je prišel Debevec in mi rekel: Frenk, ti imaš prave mere, maneken boš.« Ker ni znal hoditi po modni brvi, ga je ekipa izkušenih manekenk in manekenov vzela v roke in ga v nekaj urah naučila hoditi. »Čeprav sem z veseljem sodeloval na še nekaj naslednjih revijah, se je moja manekenska kariera zaradi vrhunskega športa hitro končala.«
Debevec je leta 1969 začel sodelovati tudi z znanim slovenskim modnim fotografom Stanetom Jerkom. »Debevec me je poklical in vprašal, ali bom fotografiral njegove modele. Rekel sem, da seveda, saj so bile kreacije zelo drugačne od tistih, ki jih vidimo v tovarnah. Res je zelo izstopal.« Jerko je z Debevcem sodeloval tako na modnih revijah kot tudi pri pomerjanju oblačil.
Za zapuščino oblikovalca skrbi vnukinja Barbara Kranjc, ki je ta večer nosila eno od dedovih kreacij. »Kadar sva prišli z materjo v delavnico v Mengšu, je vedno kazal kreacije, vedel je, kdo bo kaj nosil. Rad je imel močne barve. Ni se mu zdelo nenavadno za moškega skrojiti rdečo poročno obleko. V šivalnici je imel plakate vseh modnih revij, časopisov in revij. Živel je za svet mode. Vedno je bil urejen, imel je kravato. Ne spomnim se, da bi ga kdaj videla v trenirki, kavbojkah ali v športnih copatah.«
