»V podeželskem okolju so potujoče knjižnice velik dogodek. Najbolj vesele so nas družine z otroki in starejši, ki sicer nimajo prevoza do knjižnic. V povprečni eni uri, ko stojimo na mestu, kraj kulturno zaživi. V bibliobusu se srečujejo prijatelji in sosedje ter si izmenjujejo mnenja o prebranem in svetujejo pri izbiri knjig. Naš bibliobus je poln in živi, za branje pa navduši tudi tiste, ki sicer v knjižnico ne bi prišli,« je ob pogledu na ljubljanski bibliobus povedala vodja Potujoče knjižnice Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) Neja Drevenšek. Knjižnica na kolesih Mestne knjižnice Ljubljana je bila parkirana na Kongresnem trgu, kjer je potekal tudi kulturni program Festivala bibliobusov. Ta je bil del 22. mednarodnega strokovnega posvetovanja potujočih knjižnic, oba dogodka pa so ob 50. obletnici Potujoče knjižice v Mestni knjižnici Ljubljana pripravili v sodelovanju z Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije.
Na Festivalu bibliobusov so obiskovalci na Vegovi lahko vstopili v potujoče knjižnice z različnih koncev Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Predstavilo se je 17 avtobusov in kombijev, predelanih v knjižnice, osrednje med mesto njimi pa je zasedal ljubljanski bibliobus. Lani so dobili novo vozilo, prejšnje, ki je bilo prav tako parkirano na festivalu, pa so podarili pobrateni reški mestni knjižnici, je še na dogodku povedala Neja Drevenšek. Ter dodala, da je sedanje vozilo peto po vrsti v 50 letih delovanja Potujoče knjižnice MKL.
Od nošnje knjig v koših do vozil
Ker so okrogle obletnice tudi lepa iztočnica za pogled v preteklost, je Neja Drevenšek postregla z nekaj zgodovinskimi podatki. Prvi potujoči knjižničar na Slovenskem je bil Lovro Stepišnik, ki je v drugi polovici 19. stoletja knjige na območju Slovenske Bistrice v odročne kraje nosil v košu. Zatem so knjige ljudem prinašali v kovčkih, leta 1973 pa se je na pot v Kopru podal prvi bibliobus v Sloveniji. Leto zatem je začel voziti ljubljanski bibliobus, ki trenutno obiskuje 47 postajališč v Ljubljani in primestnih občinah. Na poti je vsak delovni dan, ustavlja pa se v krajih in zaselkih, ki so oddaljeni od stacionarnih knjižnic, pri domovih starejših občanov, šolah za otroke s posebnimi potrebami, ženskem zaporu in rehabilitacijskem centru Soča ter tako s knjigami oskrbuje tudi ranljive družbene skupine.
»Smo podpora naši knjižnični mreži. Velikokrat smo prvi stik ljudi s knjigo in knjižnicami, predvsem otrok pa tudi tistih, ki jih knjižnica morda odbija, a ko vidijo vozilo, jih pritegne in vstopijo. Zanimivo je, da postanejo naši redni člani in še koga pripeljejo,« izkušnje podeli vodja Potujoče knjižnice MKL. Pri čemer ljubljanski bibliobus nekatera postajališča obiskuje že vseh 50 let in tako v mobilno knjižnico prihaja že tretja generacija. Med temi postojankami so recimo Dolsko, Senožeti in Iška vas.
Tržiški kombi s knjigami
V Sloveniji sicer deluje 13 potujočih knjižnic, poleg Ljubljane še v Kopru, Ajdovščini, Mariboru, Murski Soboti in drugod. Takšna mreža prispeva k večji fizični in družbeni dostopnosti knjig. »Največ uporabnikov je otrok in upokojencev. Pridejo na bibliobus ali pa jim knjige dostavim na dom,« je na vozniškem sedežu kombija s knjižnimi policami na festivalu povedal Nejc Perko, ki je dvoje v enem – voznik in knjižničar mobilne enote Knjižnice dr. Toneta Pretnarja iz Tržiča. Vsak drugi teden preživi v bibliokombiju, ko vozi knjige med 26 postajališči v tržiški občini. Za potujočo knjižnico Perko pravi, da je to najbolj del osebni knjižnice. »Z bralci se veliko pogovarjam in si zapisujem njihove želje. Knjige jim tudi rezerviram, sploh aktualne, ki jih pogosto zanimajo. Ali pa jim sam pripravim kakšne, ker ko že malo poznaš bralca, veš, kaj ga zanima. Veliko komuniciramo tudi po elektronski pošti, kamor mi pošiljajo sezname knjig, ki si jih želijo sposoditi.«
Bibliobus s sončnimi celicami
Med festivalskimi bibliobusi je bil tudi tolminski, ki žari v barvi Soče. V njem delata Maja Jermol in Boštjan Kranjc. Na terenu, kjer s potujočo knjižnico obiskujeta šole, vrtce, varstveno-delovni center in dom upokojencev, sta 17 dni v mesecu in tudi onadva pripovedujeta o osebnem stiku z bralci. »Ponavadi ne izbirajo sami knjig, ampak rečejo, Maja, prosim, naberi mi. Poznamo drug drugega,« je dejala vodja Potujoče knjižnice iz Knjižnice Cirila Kosmača Tolmin. Mobilna enota v Posočju deluje že 46 let, pokriva pa skoraj tisoč kvadratnih kilometrov, kar je največje knjižnično območje v Sloveniji, podatek posredujejo v predstavitveni brošuri. Posebnost tolminske knjižnice na kolesih pa je tudi samooskrbnost vozila s sončnimi celicami na strehi. Te napajajo zmogljive baterije, ki zagotavljajo delovanje električnih naprav v vozilu. »Da je opremljena s sončnimi celicami, je novost med potujočimi knjižnicami pri nas,« je izpostavil sogovornik.
Da pa postajališča potujočih knjižnic zaživijo, potrebujejo tradicijo, daljši čas delovanja, priča tudi izkušnja bibliokombija mestne knjižnice Novi Marof na Hrvaškem. »Smo relativno nova bibliobusna služba. Delujemo eno leto in pol ter imamo trenutno okoli 30 postajališč. Na začetku so bili ljudje nekoliko sramežljivi pri vstopanju v bibliobus, ker ga v naših krajih prej ni bilo,« je povedala Karla Hegedić. x
