»Ena od značilnosti Ljubljane je, da ima veliko mokrotnih območij, in tako je v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib tudi poleti ob največji suši še vedno vlažno in zato bolj hladno. Naš skupen izziv je, da poskrbimo, da bo tako tudi čez deset in več let,« je v zimski podobi tega zavarovanega ljubljanskega območja dejal višji naravovarstveni svetovalec Luka Šparl iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki deluje v okviru JP Voka Snaga. Ekolog in naravovarstvenik je v soboto dopoldne, dan po svetovnem dnevu mokrišč, ki ga obeležujemo 2. februarja, udeležence na vodenem ogledu namreč popeljal med mokrišči na območju od Koseškega bajerja do Mosteca in Rakovniškega barja. Na izobraževalnem pohodu, ki je potekal v duhu letošnjega mednarodnega slogana »Mokrišča in dobrobit ljudi«, je tako bilo ob strokovnem spremstvu marsikomu sicer znan mestni gozd mogoče videti še skozi perspektivo njegovih vodnih površin. Če veš, kaj gledaš, vidiš več življenja in plasti naravnega prostora, je ob tem mogoče povzeti besede ene od udeleženk sprehoda. Pri čemer, gledano globalno, 40 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst živi ali se razmnožuje prav v mokriščih, kar dokazuje, kot je izpostavil Šparl, kako pomembna življenjska okolja so in kaj izgubljamo, če izginjajo. Mokrišča, v katerih so tudi glive in bakterije, ki so prav tako pomembne za življenjske procese, spadajo med najhitreje izginjajoče ekosisteme na svetu. Ob tem je Šparl opozoril na eno od sodobnih usmeritev v urbanih okoljih, »ko vse več mest v Evropi načrtujejo kot nekakšne spužve, torej na način, da se v tleh zadržuje čim več vode. V mesta tako namesto betonskih tal, iz katerih deževnica bodisi izhlapi bodisi odteče v kanalizacijo, umeščajo porozne površine, ki vodo dlje časa zadržijo v tleh. Na tak način vzdržujejo vlago in s tem manjšajo vpliv toplotnih otokov.«
Mokrišča na
zavarovanem območju
Med največjimi mokrišči v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, če odštejemo približno 40 ekstenzivnih travnikov, so Koseški bajer in Tivolski ribnik ter naravna rezervata Mostec in Mali Rožnik oziroma Rakovniško barje. To so torej glavne mokrotne površine tega zavarovanega območja in pri eni izmed njih, ob Koseškem bajerju, ki je antropogenega izvora, smo vodeni ogled z Luko Šparlom tudi začeli. Koseški bajer ima zanimivo zgodovino. V 19. stoletju in vse do druge polovice prejšnjega stoletja je bil na njegovem mestu glinokop opekarne Tönnies. Za opuščenim glinokopom je nato do šestdesetih let prejšnjega stoletja ostala kotanja, ki jo je prekril travnik, in kot je povedal Šparl, je bilo v enem delu nekaj časa celo strelišče. Ko so nato preusmerili potok iz Mosteca, je kotanjo napolnila voda in nastal je Koseški bajer, mokrišče, ki zagotavlja življenjski prostor različnim rastlinskim in živalskim vrstam ter je s svojo okolico pomemben rekreacijski in sprostitveni prostor v Ljubljani.
Manj znano in vidno mokrišče, ki se razteza v okolici Koseškega bajerja, leži pod nasipom, kjer je bila nekoč trasa pionirske železnice. Danes del kolesarske poti ob Večni poti poteka po nekdanji pionirski železniški progi; po predelu v gozdu, kjer je bil nekoč prav tako del njenih tirov, smo hodili v soboto. To pa zato, ker se je v umetni kotanji, ki je nastala pod nasipom, razvilo mokrišče, ki ga poznajo le redki, poraščeno pa je s črno jelšo. Močvirni gozdovi črne jelše so sicer eno najhitreje izginjajočih življenjskih okolij v Evropi.
Naravni rezervat Mostec je mokrišče, ki se je v krajinskem parku v zadnjih desetletjih najbolj spremenilo. »Nekoč so generacije profesorjev Biotehniške fakultete sem vodile študente na vaje, ker je bil to eden najlepših primerov ohranjenega mokrišča in so lahko tu pokazali veliko pestrost rastlinskega sveta, vezanega na mokrotna območja, denimo dobro poznano mesojedo okroglolistno rosiko,« je pojasnil Luka Šparl. Ob tem je dodal, da so sprehajalne poti presekale nekdanji tok odtekanja vode po hribu, ta in druge spremembe hidrološkega režima pa so povzročile sušenje in zaraščanje mokrišča, poleg tega se je v njem pojavilo še precej tujerodnih vrst. Zato to območje po besedah naravovarstvenika pomeni velik izziv za širšo skupnost. »Če se ga bomo odločili obnoviti, je pred tem treba rešiti veliko stvari. Ena od teh je, da je na območju naravnega rezervata Mostec več kot 10 lastnikov, razdrobljenost posesti pa je eden od izzivov pri upravljanju zavarovanih območij narave v Sloveniji.« Na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki obsega okrog 459 hektarjev, je, kot je dejal Šparl, več kot 400 različnih lastnikov, od tega je približno 40 odstotkov površine v lasti Mestne občine Ljubljana, trije odstotki so v državni lasti, preostalo pa je zasebna lastnina.
Na vodenem sprehodu je naravovarstvenik opozoril tudi na pomen mokrišča v naravnem rezervatu Mali Rožnik, znanem tudi kot Rakovniški bajer, ki ga napaja istoimenski potok. Gre za najbolj hladno dolino v krajinskem parku, kjer so nekoč zbirali led za Kozlerjevo pivovarno. V tem mokrišču je življenje prav tako bogato, izključno na tem prostoru raste močvirska kačunka. Med drugimi rastlinami najdemo tudi različne šaše in zavarovano vrsto navadni mrzličnik ter vsaj dve vrsti gliv, ki ju v drugih delih Slovenije ni, je še povedal Luka Šparl.
