Šest metrov dolgo hrastovo deblo je razklano ležalo v travi na zadnjem dvorišču kostanjeviške galerije. Toda to ni bilo več zgolj deblo, njegova notranjost je že dobivala vzorce, ki jih je z motorno žago spretno vrezoval slovenski kipar Tomaž Furlan. Čeprav je bilo drevo posekano že pred dvajsetimi leti, je material odličen, pravi. »Deblo je v notranjosti povsem zdravo. To bi lahko bil odličen parket,« se nasmehne Furlan, ki je svojo zamisel z naslovom Lupina začel oblikovati 3. julija. »Zamisel bazira na sami Formi vivi, na pomenu besede, gre torej za faktor preživetja Forme vive. Eno od konstantnih vprašanj je namreč preživetje lesa, koliko časa kipi na prostem sploh zdržijo.« Torej niso posekali novega drevesa, pač pa so poiskali že posekano deblo, celotno kompozicijo pa prilagodili obliki debla, pravi. »Notranjost pa je druga zgodba. Deblo bomo izvotlili, ulili v barvni beton in v razkolu postavili pokončno. V naslednjih desetletjih pričakujem, da se bo življenjski cikel drevesa zaključil. Nekoč, najverjetneje tega niti ne bom doživel, bo les propadel, jedro drevesa, odtisnjeno v beton, pa bo ostalo.«
Sodelovanje kot izziv
Sodelovanje na simpoziju vidi kot izziv, priložnost. »Vključujem se iz gole potrebe po tem, da bi nekaj počel, izziva neke nove naloge,« pravi Furlan, ki izhaja iz obrtniške družine, izkušnje in znanje obdelave kamna in druge kiparske spretnosti je pridobival že od otroštva. Končal je študij kiparstva na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, profesionalno se s kiparstvom ukvarja od leta 2005, trenutno pa je asistent na oddelku za kiparstvo na akademiji.
Drugi kipar na letošnji Formi vivi je Hrvat Alem Korkut, ki ustvarja skulpturo z naslovom Mesečina/Lunini žarki. Sestavljalo jo bo 25 lesenih tramov, dolgih deset metrov, prebarvanih v belo. Postavljeni bodo tako, da se bodo radialno širili od zgoraj navzdol. Na vrhu skulpture bo konkavna kovinska oblika srebrne barve, ki bo asociirala na Luno. Slavnostno odkritje novih skulptur in zaključek Forme vive bo v soboto, 29. julija, ob 20. uri.
Letos bodo v sklopu simpozija pod vodstvom akademskega restavratorja Aleša Veneta restavrirali tudi tri skulpture, nastale v preteklih letih. Gre za skulpture britanskega kiparja Iana Waltersa iz leta 1974, romunskega kiparja Eugena Ciuce iz leta 1968 in britanskega umetnika Bernarda Balla iz leta 1963. Galerija Božidarja Jakca je namreč na razpisu ministrstva za kulturo pridobila sredstva za obnovo lesenih kipov. Restavratorska dela bodo potekala od julija letos do oktobra 2024. Kot pravi kustosinja galerije Kristina T. Simončič, pa bo hkrati potekala še ena pomembna prenova, to je prenova spodnjega dela kipa T-element iz leta 1966. Restavrirala ga bo kar sama avtorica Dragica Čadež, dolgoletna profesorica kiparstva ter nagrajenka Prešernovega sklada. Galerija Božidarja Jakca hrani večji del njenega opusa.
Kraj živel s Formo vivo
Prvi mednarodni simpozij Forma viva se je zgodil leta 1961, v osemdesetih letih je zamrl, od leta 1998 pa ga prirejajo bienalno. Doslej je na kostanjeviški Formi vivi nastalo več kot 130 skulptur, nekaj jih je medtem že propadlo, na prostem v parku, ki obdaja nekdanji cisterijanski samostan in galerijo, jih je danes na ogled okoli sto. »V preteklosti je na Formi vivi sodelovalo bistveno več umetnikov, prva leta tudi do deset, med njimi veliko tujcev, denimo Japoncev, kar je bilo za tukajšnje okolje velika atrakcija. V času ustvarjanja so živeli pri domačinih, nekateri so imeli prostore tudi v osnovni šoli Jožeta Gorjupa. Kraj je resnično živel s Formo vivo,« pripoveduje Simončičeva.
Da se je število sodelujočih umetnikov z leti zmanjšalo, je »krivih« več dejavnikov. »Les z leti propada. Namesto da bi pridobivali nove in nove kipe, skušamo zato obstoječe čim dlje ohranjati pri življenju. K temu smo tudi zavezani, saj gre vendarle za muzejske eksponate, torej kulturno dediščino. Ko enkrat pride do stopnje, da kip ni več primeren za ogled ali pa je statično nestabilen, ga odstranimo in na njegovo mesto pride nova skulptura.« V parku sicer še vedno stoji nekaj skulptur iz najzgodnejših simpozijev, med drugim delo japonskega kiparja Eisaka Tanake z naslovom Japonski festival, nastalo na prvem simpoziju leta 1961, lani pa je bil restavrirano.
Skulpture oživljajo s pomočjo digitalizacije
Tudi letos so morali zaradi dotrajanosti odstraniti eno skulpturo. »Seveda pa skrbimo za to, da imamo vse skulpture temeljito dokumentirane. Pred dvema letoma smo izpeljali mednarodni projekt Re/Forma viva, v okviru katerega so strokovnjaki izvedli 3D-skeniranje skulptur. Tako bomo v prihodnosti ohranjali te skulpture žive tudi s pomočjo digitalizacije oziroma z virtualnimi predstavitvami,« še pravi Simončičeva.
Mednarodni simpozij Forma viva sodi med pomembnejše manifestacije s področja vizualnih umetnosti v Sloveniji. Že v osnovi je bila zastavljena kot enotna blagovna znamka državnega pomena, ki je sprva delovala na dveh deloviščih, poleg Kostanjevice na Krki tudi v Seči pri Portorožu, kjer ustvarjajo iz kamna. Kasneje se je razširila še na Ravne na Koroškem, kjer ustvarjajo iz kovine, in v Maribor, kjer je material beton.
