Zadnji tedni, ki so prinesli obilico dežja, so precej okrnili letošnjo sezono balinanja na travi. Zato člani kluba Petek, ki se že vrsto let ukvarjajo s tem športom, upajo, da bodo avgusta za njihovo igranje boljše razmere. Minuli ponedeljek, ko so poleg petkov na sporedu njihova balinarska srečanja, so se tako spet sestali in na lepo pokošenem travniku ob teniškem igrišču v Murglah kljub nekaj kapljam v roke prijeli velike lesene krogle. Pri balinanju na travi se namreč v daljavo meče lesene krogle. Velike imajo premer 12 centimetrov, nekoliko manjše 10 centimetrov in pol, narejene pa so iz drena ali vezane plošče. Te iz drena so izdelali različni obrtniki, saj so igralci želeli imeti svoje krogle in so jih prinašali z različnih koncev, medtem ko so iz vezane plošče delo ljubiteljskega mizarja iz Savskega naselja. »Čim večja je krogla, lepše gre po travniku. Majhna se odzove na vse luknje in spreminja smer,« je igralne pripomočke za pri nas redek šport predstavil vodja Kluba balinarjev na travi Petek Tonio Polenčič. Ob tem je še pristavil, da so edini tovrstni klub v Sloveniji, katerega začetki segajo na začetek drugega tisočletja.
»Bili smo primorsko-štajerska družba, ki je v Ljubljano prišla študirat, se tu zaljubila in ostala. Družili smo se od mladih let in bilo je leto 2000, ko smo sedeli v lokalu pod Metalko, ko je zakrožila novica, da neki mladinski nogometni klub potrebuje spremstvo na poti v Avstralijo. Nekaj od nas se jim je pridružilo,« se spominja Polenčič.Od avstralskih Slovencev, ki so jih obiskali na daljni celini, pa so prinesli balinanje na travi. »Ko so se vrnili, so govorili o tej igri, ki jim je bila strašno všeč, in čez čas smo se organizirali in jo začeli igrati pri nekdanji gostilni Cviček ob Koseškem barju. Tam je bil lep travnik, gostilničar je bil zadovoljen, da smo pri njem, in nam je ob igrišče prinesel mizo ter nam tam stregel pijačo.« Vse so imeli, le jezero je bilo preblizu in krogle so prepogosto letele v vodo. Pri tem se je vedno znova ponavljajo enako vprašanje – kdo bo šel po njih. Za pobiranje so imeli neko mrežo na palici, a ne glede na to se lokacija ob vodi ni izkazala za pravo. Zato so iskali drugo in se nekaj časa razgledovali po bolj imenitnih zelenicah. A prijavnine na golf igriščih so bile predrage. Odkrili so zaraščen travnik ob teniških igriščih v Murglah in svoj domicil so tako dobili tam.
Ob nastanku zasedba mešana in večja
Ob nastanku kluba leta 2002 je bilo 35 članov, med njimi deset žensk. Imeli so turnirje in državno prvenstvo, pisali so svoje glasilo, si naredili klubske majice in hodili na balinarske izlete, med drugim na Madžarsko in v Provanso. A skozi leta so v članstvo zarezali starost, bolezni in smrti, zato je zasedba Petkovih balinarjev zdaj veliko manjša. Redno se jih dobiva okoli šest upokojencev in nove sile so več kot dobrodošle. Kot je dejal Polenčič, se zainteresirani lahko oglasijo v teniškem klubu Murgle, kjer jih bodo povezali z balinarsko sekcijo.
Zadnji član, ki se je balinarjem na travi pridružil pred nekaj leti, je tudi najstarejši med njimi. »Za balinanje na travi sem izvedel pred leti, in ker prej nisem nikoli slišal za to, sem prišel pogledat in ostal zaradi družbe,« je povedal 90-letni Marko Porenta, ki je prej dolgo klasično balinal in, kot je dodal, se igri, čeprav imata podobna pravila, razlikujeta v občutku. »Dve leti sem potreboval, da sem se navadil na travo. Ta teren je v nasprotju s peskom, kjer se pogoji ne spreminjajo, bolj počasen.« Potem ko je Porenta teren osvojil, s svojimi dolgimi in natančnimi meti pogosto premeša razmerja v igri in ob tem nekoliko razburka tekmovalnega duha drugih. Čeprav, kot pravijo balinarji, navsezadnje ni pomembno, kdo zmaga. »Druženje je na prvem mestu. To je med upokojenci najpomembnejše,« je izpostavil Mirko Jarc. Kar je potrdil tudi Polenčič, ki je še dodal, da največkrat odigrajo dve igri, ki se redko končata dva proti nič. Vendar jih to, da se razidejo z neodločenim rezultatom, ne moti. »Zadovoljni smo tako in tako. Ne kregamo se, le kdaj se morda ne strinjamo glede igre. Na travniku ni vedno predvidljivo, kako bo krogla letela, saj teren ni raven. Po travi se hodi, svoje pa naredijo tudi dež in deževniki. Zelenica je živa stvar. Kakšen soigralec kdaj komentira, kam si vrgel, a potem on še slabše vrže in je nato vse v redu,« dinamiko v igri nekoliko opiše vodja ekipe. So si pa za dodatno razgibanost na travniku naredili še majhen hrib. Pri čemer je razlika med klasičnim balinanjem in balinanjem na travi še ta, da so pravila pri slednjem bolj ohlapna in igrišče večje.