Kot je zapisal kustos razstave Prostori vztrajanja, Miloš Kosec, sta fotografa »angažirana bralca prostora v času, ki se kritično upirata uničenju družbenega«, česar se lotevata skozi beleženje modernizma, vendar v različnih urbanih in družbenih okoljih. Tadej Zupančič, ki si s fotografskim kolegom deli strast do modernistične arhitekture, se skozi objektiv posveča Londonu, Peter Žargi Sloveniji. Slednji fotografijo rad uporablja – z mislijo Lewisa Baltza – kot »dokazno gradivo«. »Kdaj je to lahko beleženje sprememb na stavbah, opazovanje sedanje situacije določene arhitekture. Prav tako gre lahko za dokazno gradivo objekta, ki še ni bil podvržen spremembam, a so te zanj napovedane,« pravi Žargi.
Oba avtorja skozi objektiv sledita družbenim spremembam, ki se odražajo v prostoru. Kot je ob razstavi zapisal kustos Kosec, se v primerjavi z drugo polovico dvajsetega stoletja, ko so z veliko hitrostjo in ambicioznostjo gradili betonske stene stanovanjskih blokov, zdravstvenih domov, kulturnih centrov, vrtcev in šol, krivulje gospodarskega napredka danes odražajo v zidovih industrijsko-obrtnih con, nakupovalnih središč in poslovnih četrti mednarodnih finančnih centrov. Na zidovih stanovanjskih sosesk in javne infrastrukture pa se je v nekaj desetletjih nabrala patina in marsikateri od teh preteklih prostorov je spregledan, lahko tudi ogrožen. Tako Žargi enega od segmentov na razstavi posveča obronkom modernizma in mestnega tkiva z različnih koncev Slovenije. Prikazuje neimenovane in neraziskane stavbe iz industrijske cone Stegne, osiromašeno veleblagovnico in drugo. »Pri tem ne gre za modernistično arhitekturo, ki bi bila nujno dobra, a spregledana, temveč za opozarjanje, kakšno okolje je iz nečesa nastalo,« je jasen avtor. Gre za dokumentiranje prostorov, ki jih je družba nekoč zgradila, a čez čas pozabila. Za sledenje razmerjem med preteklostjo in sodobnostjo v prostoru.
Prostori, ki so jih povozili nakupovalni centri
Eden od družbenih fenomenov, ki ga fotograf, sicer tudi filmski kritik in avtor gledališke glasbe Peter Žargi osvetljuje skozi svoje vizualno delo, ki si ga je poleg omenjene razstave v še večjem obsegu mogoče ogledati na njegovi spletni razstavi kraj.si, je potrošništvo in njegov odsev v mestih. »Z velikim veseljem smo zagrabili potrošništvo, ki je kot obljubljena dežela prišlo k nam, pri čemer smo se najprej znebili možnosti nakupovanja v središču mest. Žalostno je spremljati, kako sredi Ljubljane recimo propada Metalka,« poudarja sogovornik. V času, ko poudarjamo pomen skupnosti in manjšanja prostora, se fotografu zdi nepredstavljivo tudi, kako so skoraj povsem zapuščeni trgovski paviljoni arhitekta Dušana Černiča na stiku Celovške in Lepodvorske. »Ti so stanovalcem blokov v sklopu manjše skupnosti marsikaj zagotavljali, in prav ti paviljoni ter še drugi, ki se vijejo vzdolž Celovške, so bili med prvimi, ki so začeli propadati, ko se je nakupovanje začelo premikati na obrobje mesta.«
Kot še izpostavlja fotograf, ga pri objektih, ki jih dokumentira, v prvi vrsti zanima njihov program, s tem pa vloga v družbenem tkivu. Sam ni arhitekt, zato objektov niti ne želi ocenjevati z arhitekturnimi merili, čeprav kot pretanjen opazovalec in družbeni premišljevalec naslavlja različna vprašanja o arhitekturni problematiki. Ko se je pred slabimi tremi leti lotil projekta fotografskega mapiranja modernistične arhitekture po Sloveniji, je postal pozoren, kako se »strokovno in laično ukvarjanje z arhitekturo pogosto preveč opira na že zabeleženo in preverjeno. Znotraj stroke se kanonu le malo kaj dodaja, čeprav v pogovoru z arhitekti večkrat naletiš na omembo kupa zanimivih stavb, ki jim posvečamo premalo pozornosti. V sodobnosti, ko imamo dostop do ogromno informacij, se še vedno prevečkrat omejujemo na ene in iste zadeve. V fotografiji ali raziskavi se je enostavno prilepiti na nekaj veličastnega,« podčrtuje Žargi. Kar še podkrepi s prispodobo z drugega področja, s katerim se ukvarja. »Veliko lažje je posneti dokumentarni film o veličastni živali, kot je lev, ki bo vsakogar pritegnila, kot pa dokumentarec o miših, čeprav nas, če zboli populacija miši, to prej prizadene.« Tako je v dediščini modernizma, kot še pravi fotograf, tudi precej nevidnih in neglamuroznih, arhitekturno nič kaj posebnih objektov, vendar pa ti oblikujejo veliko mestnega tkiva, ki ljudem vsakodnevno daje domovanja, delovna mesta, prostore izobraževanja in drugo. Prav te, in to, kar se z njimi dogaja, beleži Žargi.
Od atrijskih hiš do barv
v arhitekturi
Na razstavi je en del namenjen tudi Žargijevim fotografijam različnih prenov Severjevih atrijskih hiš za Bežigradom. Prikazane pa so tudi izbrane fotografije iz ciklusa Strah pred sivim, v katerem avtor odpira vprašanja barve v arhitekturi. »Pri tem sicer ne izpostavljam problema barvanja družinskih hiš na podeželju v vse mogoče barve, česar se posrečeno loteva ena od strani na facebooku. Sam se vprašanju, kako določati barvo v javnem prostoru, posvečam predvsem skozi beleženje prenov modernističnih stavb.« Na razstavi so tako na ogled podobe koseških blokov s pobarvanimi stranicami.
