Tabor je svoje ime dobil leta 1907. Prej se je ta mestni del imenoval Kravja dolina, obsegal pa je današnjo Vidovdansko cesto, ki je peljala proti Friškovcu, kjer so bile vislice, zahodno proti Kolodvorski cesti pa je bila tako imenovana Blatna vas, o kateri je v 17. stoletju pisal že Janez Vajkard Valvasor, zgodovinsko ozadje pojasnjuje dr. Aleš Šafarič, urednik spletnega portala zgodovinanadlani.si in kustos Muzeja športa. Kot še pravi zgodovinar, je bilo celotno območje Kravje doline in širše vse do druge polovice 19. stoletja posejano z njivami. Medtem ko so v neposredni bližini po nekaterih virih med današnjo osnovno šolo na Ledini in elektrarno pripravljali živinske sejme.
Zravnali z blatom in smetmi
Kot še pripoveduje Šafarič, je današnji Tabor dolgo časa ostal nepozidan in presekan z Vidovdansko cesto. Zahodno od ceste so bila zemljišča zasebnikov, vzhodno pa tako imenovane škofove njive. »Oboje je na prelomu iz 19. v 20. stoletje postopoma odkupila občina in tako zaokrožila načrtovan trg. Ker je bil prostor različne višine, so ga izravnali z navoženim blatom in smetmi, med prvo svetovno vojno pa ga za kmetovanje oddajali revnim kmetom. Po vojni je prostor ob ostrih političnih bojih kupilo telovadno društvo Sokol I in na njem s precejšnjim trudom zgradilo telovadišče in stavbo, ki še danes dajeta Taboru svojo podobo.«
Vendar še preden je sokolsko društvo leta 1920 odkupilo zemljišče, kjer so po načrtih arhitekta Ivana Vurnika zgradili to ljubljansko stavbo, ki je vrata za telovadce slovesno odprla leta 1927, je mesto trg na tem območju preimenovalo v Tabor. Kot zgodovino še posreduje sogovornik, je nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar za izbiro tega imena podal dva razloga. In sicer, da gre za trg pred vojašnico in za spomin na nekdanje tabore oziroma narodnobuditeljske množične manifestacije iz 19. stoletja.
Sokoli odigrali pomembno vlogo
»Ker je Hribar veljal za velikega domoljuba, se zdi drugi motiv bolj verjeten in iskren, poleg tega pa tudi precej drzen glede na takratne vse bolj napete odnose med slovensko in nemško orientiranimi meščani,« je jasen Šafarič. Kot še dodaja, pri tem ne gre »prezreti nekaj zanimivih naključij, in sicer, da je istega leta, kot so uvedli novo ime območja, v tem delu mesta začelo delovati tudi drugo ljubljansko sokolsko društvo Sokol I. To je kot močna narodnobuditeljska telesnovzgojna organizacija pomembno zaznamovalo družbenopolitično življenje.« Prav sokoli pa so pomembno vlogo odigrali na že omenjenih političnih taborih s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let 19. stoletja, pri čemer je bil njihov član tudi Hribar, ki je med letoma 1888 in 1895 zasedel najvišjo funkcijo – starosta Ljubljanskega Sokola. Da pa je prav na Taboru svoj prostor dobila »močna sokolska trdnjava, v svojem času najsodobnejša v državi, je zagotovo vsaj simboličen, če ne usojen dogodek«, zaključuje zgodovinar Šafarič.
