V osemdesetih letih minulega stoletja so se v Ljubljani pojavljala tri gibanja, ki so izpodkopavala avtoriteto političnih ustanov. Najbližje oblastem je bilo gibanje poslovnežev, ki so terjali omejitev delavskega samoupravljanja in neoliberalni red. Blizu partiji je bilo tudi nacionalno kulturno gibanje, ki je zavrnilo »skupna jedra«, ker so ponujala nekakšno jugoslovansko kulturo. Proti koncu osemdesetih se je tu izoblikovala podlaga za osamosvojitev.

Tretje gibanje je bilo na trgih in ulicah Ljubljane najvidnejše: razvejena civilna družba. O njej je obstajalo več teorij, v praktičnem ospredju pa je bilo nasprotovanje Jugoslovanski ljudski armadi, zoper ustavno in zakonsko opredelitev vrhovnega varnostnika ter za zakonsko ureditev skrajšanja in civilnega služenja vojaškega roka. Za razliko od prvih dveh je bila civilna opozicija skoraj do same osamosvojitve predmet poskusov odstranitve in obvladovanja iz Beograda in iz slovenskega vodstva. Teh bolj ali manj spominskih zadev ne bi omenjal, če ne bi bilo še danes tako, kot je bilo v osemdesetih letih. Menedžersko vpitje, da ne kaže popuščati delavstvu, se le malo razlikuje od nekdanjega godrnjanja.

Opozarjanje na ogroženo nacionalno substanco se zaganja v multikulturnost in migracijsko mešanje. Oba sta v političnih vrhovih sprejeta z razumevanjem, četudi včasih z zavrnitvijo neposrednih ukrepov. Videti je, da nujno sodita k slovenski suverenosti. Civilna družba z vsemi svojimi gibanji in skupnostmi, ki se pojavljajo v ljubljanskem mestnem tkivu kot opozorila na krivice in stranpoti in na nezakonita represivna dejanja, pa oblastem ni pri srcu niti takrat, ko ji za trenutek prisluhne. Če bi civilno politično delovanje zaradi tega trajnega nelagodja oblasti imeli za politično opozicijo, bi bila zmota.

Če si v kritični drži do vseh kombinacij, ki se pojavljajo na oblasti, nisi še ena opozicija, ampak si varnostni mehanizem, ki ga sproži vsak poskus avtoritarnih in vsiljenih ukrepov, s katerimi si poskušajo politične elite, če se le da, poenostaviti in okrepiti vladavino. To je še posebej pomembno danes, ko odprava ustavnih ovir in zakonskih zavor odpira vrata diktaturam, tako da so tudi nekatere evropske demokracije že videti kot proslule latinskoameriške banana republike. Urbani civili, ki napolnjujejo Ljubljano z upornimi in subverzivnimi gibanji, dejanji in zahtevami, so nujni varnostni ventil slovenskega političnega lonca na pritisk, v katerem se vselej kuha kaka nevarna avtoritarna juha. Ste se že kdaj opekli?