Slovenski partizani so kot del zmagovite protihitlerjevske koalicije 9. maja 1945 korakali med zmagovalci druge svetovne vojne in tega mednarodnega priznanja jim doslej nihče še ni oporekal. Bili so na pravi strani zgodovine in njihovega veličastnega dejanja se ne sme omadeževati s povojnimi, nepotrebnimi izvensodnimi poboji nasprotnikov, ki jih je partijska nomenklatura zagrešila kot zmagovalka v revoluciji, katera je spremljala odpor zoper fašizem in nacizem. Za krvavo maščevanje zmagovalcev po vojni, ki se ni zgodilo samo na Slovenskem, se je slovenska oblast poražencem že leta 1990 javno opravičila. Tega pa žal še vedno ni storila nasprotna, protikomunistična stran, ki je v delu okupirane Slovenije (Ljubljanska pokrajina) vzela orožje iz rok najprej italijanskega in kasneje še nemškega okupatorja za bratomorni boj zoper komunizem, za vero in za Boga. V njegovem imenu je storila hude zločine nad lastnim narodom, izdajala in pobijala. Kolaboracija z okupatorjem je povsod po svetu zavržno dejanje in slovenski primer ni nič drugačen. Če ne bi bilo kolaboracije, ne bi bilo povojnih pobojev, zgodovino je pač treba gledati vzročno in posledično. Tega, kar se je dogajalo v Ljubljanski pokrajini, kjer se je okupatorju udinjala tudi vrh RKC, pa ni bilo v okupirani slovenski Štajerski, v kateri je veljal do potankosti razdelan nacistični okupacijski sistem z grobo raznarodovalno politiko ter z radikalnimi ukrepi okupacijske oblasti (izgoni Slovencev, germanizacija, ukinitev društev in organizacij, streljanje talcev, deportacije v koncentracijska in uničevalna taborišča ipd.). Za drugačno držo Štajerske brez kolaboracije in državljanske vojne je poleg vseh okoliščin nemške okupacije najbolj zaslužen mariborski škof Ivan Jožef Tomažič. Trdno je ostal na strani trpečih in preganjanih ljudi, med katerimi so bili tudi zavedni slovenski duhovniki.
Ivan Jožef Tomažič se je rodil 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu, umrl pa 26. febr. 1949 v Mariboru. Sredi leta 1947 ga je zadela kap, 26. februarja 1948 pa je kljub bolezni sede še daroval zlato mašo. Pokopan je v mariborski frančiškanski cerkvi. Leta 1915 je postal stolni kanonik, nato leta 1921 dekan, leta 1925 prelat in bil leta 1928 na željo takratnega lavantinskega škofa Andreja Karlina imenovan za pomožnega škofa. 1. oktobra 1928 je postal generalni vikar in 30. oktobra 1930 stolni prošt. 27. junija 1933 ga je papež Pij XI. z Apostolskim pismom imenoval za lavantinskega škofa. Kot škof ordinarij je nastopil odgovorno službo 15. avgusta 1933 in je vodil lavantinsko škofijo vse do smrti leta 1949.
Ob nastopu škofijske službe leta 1933 je Tomažič napisal izjavo, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami. Med nemško okupacijo slovenske Štajerske je odklanjal vsako podporo političnim in vojaškim akcijam, zato so ga nemški okupatorji strogo nadzorovali in ga obravnavali kot osebo brez državljanstva. Odločno je tudi nasprotoval okupatorjevim ukrepom proti zavednim slovenskim duhovnikom. Iz njegove škofije so Nemci izgnali 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov. Sam je vodil škofijsko upravo in poleg tega opravljal še dušnopastirsko delo v mariborski stolnici. Zato se je sam nekoliko hudomušno imenoval za »pomožnega kaplana« v stolnici. Škof dr. Ivan Jožef Tomažič je preprečil poskus izdajstva oziroma kolaboracije z nemškimi okupatorji in zato na slovenskem Štajerskem ni bilo bratomorne vojne kot na primer v Ljubljanski pokrajini, kjer so protikomunistični tabor izdatno podprli Italijani in najvišji predstavniki RKC oz. Ljubljanske škofije na čelu s škofom Gregorijem Rožmanom. Prleški rojak, antropolog, filozof, psiholog in teolog prof. dr. Anton Trstenjak, je o tem nekoč povedal, da mu je dr. Tomažič pripovedoval, kako mu je škof Rožman poslal emisarje, da bi tudi on na Štajerskem organiziral protikomunistični tabor (vaške straže oz. bela garda in po kapitulaciji Italije septembra 1943 slovensko domobranstvo), pa jih je odločno zavrnil in odslovil nazaj v Ljubljano, rekoč: »Mar hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji škofiji, prenesti še na mojo?«. O tem sva se večkrat pogovarjala tudi s pokojnim škofom prof. dr. Vekoslavom Grmičem, ki je škofa Tomažiča izredno cenil in je upor zoper nacifašizem označil kot moralno upravičeno in pogumno dejanje.
Po osvoboditvi leta 1945 je škof Ivan Jožef Tomažič z osebnimi in pisnimi stiki z Borisom Kidričem urejal najbolj pereče zadeve škofije in nakazal pot poznejšemu sporazumevanju med Cerkvijo in državo. Tudi na tem področju je bil svetel zgled in zato bi bil že skrajni čas, da v Mariboru končno dobi spomenik. Vreden je zgodovinskega in javnega spomina.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
