Spominki in drugi predmeti, ki na različne načine materializirajo in interpretirajo kulturno dediščino določenega prostora, niso nič novega niti nenavadnega. Ob tem se lahko spomnimo na tuje primere, denimo na Barcelono, kjer ne manjka širokega nabora spominkov, vezanih na arhitekturo Gaudija, ki je katalonsko prestolnico, kot to velja za Plečnika v Ljubljani, pomembno sooblikoval. Tudi v Ljubljani lahko v zadnjih letih vzporedno z naraščajočo množico turistov – za katero je v središču mesta vse več prodajaln s spominki, ki so izrinile marsikatero ponudbo za lokalne prebivalce – opažamo porast nastajanja spominkov, vezanih na Plečnikovo dediščino. Med njimi je denimo blagovna znamka Plečnikov čaj, pod katero poleg čaja in kave z zelišči v zadnjem času prodajajo celo žganje in oljčno olje. V Turizmu Ljubljana so že ob 140. obletnici Plečnikovega rojstva, leta 2012, na trg poslali serijo spominkov, katere rdeča nit so Plečnikove ilustracije iz knjižice pravljic Makalonca pisatelja Frana S. Finžgarja. V kolekciji, ki je na prodaj v turističnoinformacijskem centru ob Tromostovju in v njihovi spletni trgovini spominkov, so tri linije: pisarniška, kuhinjska in osebna. Oblikovalsko premišljene izdelke z referenco na Plečnika in njegovo delo je prav tako že pred leti ustvarila Ljubica Čehovin - Suna v seriji izdelkov Zajtrk s Plečnikom. Medtem ko je v naboru spominkov, ki se nanašajo na slovenskega arhitekturnega mojstra, na spletni strani TIC Šentjur recimo mogoče zaslediti, da prodajajo keramično sliko z motivom Plečnikovega vodnjaka z vrta Ipavčeve hiše.
Popularizacija kulturne dediščine
Spominki v navezovanju na arhitekturnega mojstra Jožeta Plečnika torej nastajajo, so v prodaji, pri čemer pa so zgodbe njihovega nastanka različne, prav tako izvedbe. Tako kot to nasploh velja za spominke, lahko njihove realizacije plujejo med dobro zasnovanimi in oblikovanimi izdelki vse do kiča. Enoznačne smeri pri tem ni, je pa, kot pravi kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, ob rasti pomena Plečnika v zadnjem desetletju postopoma rasla tudi njegova komercializacija, kar je v današnjem svetu zagotovo neizbežno. Pri čemer so si, še pojasnjuje sogovornica, že ob prevzemu upravljanja Plečnikove hiše v letu 2010 v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane zadali dolgoročni cilj: »Plečnika vzpostaviti kot ikono Ljubljane in obiskovalcem hiše ponuditi avtentično izkušnjo našega arhitekturnega genija. Med celovito prenovo hiše v letih 2013–2015 smo zato intenzivno razmišljali tudi o primerih kakovostnih trgovskih izdelkov, ki so na voljo obiskovalcem muzeja. Ker tedaj ponudbe na trgu skoraj ni bilo oziroma je bila oblikovno precej elementarna, smo kar nekaj izdelkov naredili sami oziroma jih iniciirali ob sodelovanju z oblikovalci v našem prostoru.« Že v samem začetku, še dodaja kustosinja, so sodelovali s Turizmom Ljubljana, ki je v tistem času razvil omenjeno linijo Makalonca z Ljubico Čehovin - Suno, ki je že nekaj let pred tem oblikovala prav tako že omenjeno linijo izdelkov Zajtrk s Plečnikom. »Oboje smo prepoznali kot kakovostno ponudbo spominkov.« Ob tem kustosinja še poudarja, da je treba izdelke, ki se navezujejo na Plečnikovo ime, nujno obravnavati s posebno pazljivostjo in odnosom do njegovega dela, prav tako morajo ti zasledovati visoko kakovost, enako velja za njihovo oblikovanje.
Od Plečnikovega čaja do oljčnega olja
Med izdelki, ki nosijo arhitektovo ime, je tudi čaj, ki so ga na trg pred dvanajstimi leti poslali pod blagovno znamko Plečnikov čaj. Lastnik blagovne znamke Stanislav Bregar pripoveduje, da je zeliščna mešanica nastala na podlagi izročila njegove sorodnice Urške Luzar, ki je bila 25 let Plečnikova gospodinja. »Kot otrokom nam je pripovedovala, katero mešanico je imel Plečnik najraje,« pravi sogovornik, ki dodaja, da je nekdanja Plečnikova gospodinja tudi povedala, da je ob nedeljah, ko je za arhitekta in njegove prijatelje pripravljala čajno mešanico, dodala še brinove jagode. Ana Porok iz Plečnikove hiše pravi, da Plečnikov čaj kot produkt ocenjujejo pozitivno, saj temelji na različnih dejstvih iz življenja arhitekta Plečnika. Čeprav je, kot še dodaja sogovornica, Plečnik kot strasten kavopivec »zagotovo raje kot čaj večkrat na dan pil močno turško kavo, torej je čaj prišel na vrsto bolj med kakšnim prehladom«.
Ob pripovedi o čaju eden največjih poznavalcev Plečnikovega dela Andrej Hrausky navaja drugo zgodbo, in sicer o »lipovem teju«, ki jo je v spominih na Plečnika zapisal Vilko Novak. Ta pripoveduje, kako je bil arhitekt navdušen nad »lipovim tejem« (čajem) z dvakratno žgano slivovko – žganico, ki jo je pokusil v prekmurski gostilni. Ko je arhitekt nato od tamkajšnjega župnika prejel sod te domače žganice kot »honorar« za svoje delo, je »lipov tej« ponujal tudi svojim gostom.
A če se vrnemo k Plečnikovemu čaju, ki, kot pravi Bregar, izvira iz izročila Urške Luzar, so pod to blagovno znamko vse do danes na trg spravili še druge izdelke, med njimi denimo kavo z zelišči iz Plečnikovega čaja, brinjevec in grenčico. Lani pa so trgovino, ki jo upravljajo na Vodnikovem trgu, poimenovali Plečnikov čaj – zelena lekarna, kjer pod to blagovno znamko zdaj prodajajo tudi oljčno olje, letos pa načrtujejo še pripravo oljčnega olja z zelišči iz Plečnikovega čaja. Ti dodani izdelki pa v povezavi s Plečnikom nimajo več avtentičnega pridiha, pravi Ana Porok.
Poblagovljenje arhitekturnega velikana
Konstantna rast in pojavljanje novih izdelkov oziroma spominkov, vezanih na Plečnika, sta po besedah koordinatorja Unescove nominacije Plečnikovih del Tomaža Štoke iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje »rezultat več procesov. Po drugi strani kažeta, kako sta šla Plečnik in njegova dediščina skozi procese mitologizacije do te mere, da je arhitekt dosegel kultni status, v kontekstu Slovenije pa je celo postal nacionalna ikona. Hkrati je rast spominkov tudi produkt razvoja vrednot, ki so pravzaprav v nasprotju z dediščino Jožeta Plečnika, še posebej v kontekstu vrednot, zaradi katerih je bila njegova dediščina vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Ta je bila vpisana na seznam kot izjemen primer ureditve javnega prostora po meri človeka.« Pri čemer, če povzamemo Štoko, danes v Ljubljani potekajo procesi, ki so drugačni od vrednot humanega javnega prostora. »Odvija se poblagovljenje javnega prostora, javni prostori postajajo vse bolj poljavni, tu sta gentrifikacija in turistifikacija, mesto bolj kot v njem živeti želimo animirati in tako dalje. V skladu s temi procesi se seveda pojavljajo vedno novi produkti, ki ustrezajo temu razvoju, sem pa sodijo tudi spominki.« Sogovornik navede primer, kako je malo po vpisu Plečnikovih del na Unescov seznam v Ljubljano prišla prošnja za uporabo podobe Plečnikovih tržnic na posebni izdaji namaza nutella, kar so na srečo zavrnili, pravi Štoka. Vendar, kot še doda Štoka, niso na splošno vsi spominki, vezani na Plečnika, slabi. »Veliko je pravzaprav tudi zelo dobrih in nastajajo ob sodelovanju več vpletenih.« Pri čemer je pri izdelkih, ki se nanašajo na Plečnikovo dediščino, treba paziti, da ti ne preidejo »v polje relativizacije in pretirane komercializacije dediščine«. Kot še pravi Štoka, bi bila regulacija produkcije spominkov smiselna; v skupini, ki je pripravljala nominacijo vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam, so se denimo pogovarjali o možnosti certifikata, ki bi ga dobili kakovostni in primerni izdelki.
Do Plečnika zavzeti spoštljiv odnos
Andrej Hrausky pravi, da je Plečnik velikokrat oblikoval drobne predmete za darila, ki jih je zasnoval namensko. Pri čemer pa dodaja, da »če danes neki njegov motiv uporabimo za kravato ali skodelico, smo njegovo delo uporabili na način, ki ga ni načrtoval. 'Umetnost, ki je starim pripravila tla in kristjanu obokala cerkveno nebo, je odslej skrotovičena na dozah in zapestnicah. Ti časi so slabši, kakor si mislimo,' je Goetheja citiral Adolf Loos v članku Degeneracija kulture že leta 1908,« poudarja Hrausky. Čeprav se mu kljub navedenim pomislekom ne zdi primerno, da bi Plečnikovo delo pretirano regulirali, pa je potrebno »moralno spoštovanje, da njegovega dela ne uporabljamo na neprimeren način«. Medtem ko Ana Porok pravi, da bi bilo »glede uravnavanja avtorskih pravic in iz tega izvajane pravice do uporabe Plečnikovega imena treba imeti strategijo na državni ravni. Le na tak način se bomo lahko zaščitili pred neustrezno uporabo njegovega imena in dela. Na kakšen način bi to uredili, je stvar dogovora tistih, ki upravljajo njegovo dediščino.«
